11. dan: "buen camino." "you can go fuck yourself." "buen camino." "fuck you!"
Grdo mi govori. Meseta, baby! Mesete pohodniki ne marajo, saj gre za dolgo puščavo. Ni vode, ni sence, ni ničesar. Tu je velika možnost, da srečaš Jezusa, Marijo ali pa samega sebe. Tudi do fatamorgane lahko pride. Čisti napornič. Zato se veliko pohodnikov pri tej etapi odloči za bus, ampak ta je za pičkice. Kljub včerajšnji jupijadi, glavobola zjutraj ni bilo. Na pot smo štartali precej zgodaj, ko je bila še noč. Nebo je bilo jasno in zvezde so se zdele tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil z rokami. Družbo so nam delali zvezdnih utrinkov, teh ni bilo malo. Jutranja romantika. Splačalo se je tako zgodaj vstati samo zaradi te predstave, kateri je kasneje sledil še krasen sončni vzhod. Do prve kave smo hodili dve uri. V lokalu, pred vhodom v pekel, smo se hecali, da bi bilo pametno prej še zaviti v cerkev, ki je bila zraven lokala in se priporočiti bogu. Škodovati ne more. Ker pa tudi letos ni nihče spakiral pameti v nahrbtnik, smo tako naredili samo še zadnji selfie z nasmehom in se odpravili proti trpljenju. Spet je šlo za test vzdržljivosti. Med potjo smo si preko MSN-ja pošiljali zabavna sporočila in »jebali mater« vsem kolesarjem na poti. Andrea je celo poslušal podcast o prvi svetovni vojni. Pravi trenutek. 17 km, ki bi jih z veseljem prekolesarila. Med potjo sem imela čas spisat zapis za FB, imeti siesto, v smislu, da sem med hojo mižala, manjkala mi je samo napihljiva blazina za okoli vratu. Opravila sem tudi poskus z odvezanimi vezalkami, če jih lahko pohodim in se spotaknem, ker sem bila prelena, da bi si jih zavezala. Ni mi uspelo. Bilo je tako vroče, da so se še barve na slikah topile. Če vprašaš mene je Camino sestavljen iz 9-ih krogov Dantejevega pekla.
Vem, da so kolesarji v tej puščav ki so nas pozdravljali z "Buen Camino" hoteli samo dobro, a tistih 17 km so nam šli pošteno na živce. Oni bodo skozi pekel prišli v pol ure, mi pa čez 3 ure, nekateri tudi več. Med potjo smo si pošiljali pesmi primerne za ta del poti, kot so Spirit in the sky, Personal Jesus, Highway to hell,...Čez pekel mi je uspelo priti prva. Skozi pekel sem na koncu zagledala nebeška vrata v podobi lokala. Vse, kar sem si želela, je bila mrzla pijača. Tako je sledila pesem Sing hallelujah.
Ko smo se tam okrepčali, je sledil še en krog pekla, dolg 12 kilometrov. Čisto preveč za možgan, za en dan. V baru smo se odločili, da prespimo v italijanskem prenočišču, ker je imel čudovit vrt z bazenčkom za stopala namakat in ležalnike. V glavnem, Italijani (5 njih), s katerimi sedaj hodim, so tako šli za en dan "domov", jaz pa z njimi. Ko smo prispeli v prenočišče nikogar ni več zanimalo tuširanje, pranje oblačil, kaj šele siesta. Glede na to, da smo šli skozi dva kroga pekla, je seveda sledila fiesta. Ker v tistem kraju ni bilo trgovine in ni je bilo niti v kraju prej, kot je kazalo na aplikaciji, so nam skuhali špagete carbonara. Žurali smo ga do 23-ih, kar je dolgo, glede na to, da smo vstali ob 5-ih in gremo po navadi spat ob 21-ih. Spet se je našla kitara v prenočišču in njen zvok je bil ravno pravšnji za tisti čudoviti vrt. Lastniki prenočišča so bili res prijazni, posvojijo so nas. Krasna energija. Z lahkoto bi lahko tam ostala še kakšen dan.
