Camino de la Plata 2025
UVOD: STRAH IN TREPET - CAMINO DE LA PLATA (SREBRNA POT)
Dve leti je že minilo od mojega zadnjega sprehoda po Caminu in 10 let od mojega prvega Camina. Za mano je že lep seznam prehojenih poti: 2x Camino Frances...
SEVILJA
Sevilja je glavno in največje mesto Andaluzije, znano po zgodovinsko bogati arhitekturi, vročih poletjih in čudovitih parkih. Ker je skozi mesto potovalo...
1. dan: welcome to hell
Sevilja: teta na veselici in jaz na robu živcev. Sevilja je kot tista energična teta na vaški veselici: blešči se v čipkah, vsaka gesta je dramatizirana, čustva...
2. dan: sadizem
Kdo, prosim lepo, je spet preslišal vseh PET budilk? Kdo? Kdo drug kot jaz — Tina, ki naj bi bila na dopustu. Med drugim tudi zato, da bi se končno naspala. Ha!...
3. dan: bolečina
V kateri vasi sem spala včeraj? Nimam pojma. Ime sem pozabila. Vem pa, da je bilo moje prenočišče oddaljeno en kilometer od centra oziroma najbližje trgovine....
4. dan: usran dan
Včerajšnji dan? Kar dolg. V mesto je vkorakal tudi Poljak, kar je bilo kot zadetek na Camino loteriji. Itak da sva bila navdušena drug nad drugim – saj na...
5. dan: happy kiddo
Včeraj je bil dan za »sanacijo stopala«. Bolj natančno: dan za ledeno kompresijo, samopomilovanje in razmišljanje, ali naj raje začnem s kolesarjenjem. Na srečo...
6. dan: zaklenjeno prenočišče
Tukaj sonce ne popušča vse do 22:00, njegove posledice pa se vlečejo še dolgo v noč – in prav lepo v jutro. Včeraj ob desetih zvečer je bilo še 37 stopinj....
7. dan: podmazano
Francozinja se je včeraj res izkazala, čeprav je sprva kazalo, da bo iz druženja nastala mala drama. Ko sva končno prispeli v prenočišče, je imela tisoč in...
8. dan: v nebesih
Mislim, da je bilo včerajšnje prenočišče bolj vroče kot asfalt opoldne v Sevilli. Ne pretiravam – postelja se je zdela bolj podobna grelni plošči, jaz pa sem se...
9. in 10. dan: one goal - Santiago
Končno noč, kot se za človeka spodobi! Horizontalno stanje se je podaljšalo kar do 10:30. Moja budilka to jutro? Poln mehur, ki je potrkal s takšno nujnostjo,...
11. dan: divjina
Ko napoči večer, je čas za igro – tako bi rekli španski otroci sredi poletnih počitnic. Moje prenočišče se je nahajalo v samem središču vasi, kar se sliši...
12. dan: prilagajanja
Spet na poti s Francozinjo. Ravno sem zaključila svoj zapis, ko se skozi vrata prenočišča prikaže Natalija. Francozinja. 66 let. Dama, ki zna hodit – in še bolj...
13. dan: umor na camino
Noč je bila – oh čudež! – prijetno hladna. Končno sem spala kot človek. Budilka me je prebudila ob 5:45, kar je na Caminu skoraj razkošje. Akcija. Gremo! Ker...
14. dan: rušenje planov po francosko
Včeraj, ko sva končno prispeli na cilj, sva si privoščili nekaj alkohola – v čast temu, da sva preživeli dan in da nisva končali v črni kroniki kot "Camino:...
15. dan: sprehod po parku
Včeraj sva spali v hribih, kar običajno pomeni dober spanec, saj se zvečer kar lepo shladi. Zadnje tri kilometre pred zaključkom včerajšnje etape sem mami...
16. dan: pamet
Včeraj sva bivali v donativo prenočišču. To pomeni, da plačaš toliko, kolikor se ti zdi prenočišče vredno. Nenapisano pravilo je, da za spanje daš 10 €, če pa...
17. dan: zajtk ob cesti
Včeraj sva se z Natalijo skupaj odpravili v trgovino, da napolniva želodec. Možakar v trgovini je znal angleško, zato sem kar malo pomislila, da bi ostala tam –...
SALAMJAMCA
Salamanca – kjer kamni govorijo latinsko in vino posluša tvoje skrivnosti. Ko vstopiš v Salamanco, imaš občutek, da si padel v časovni stroj, ki ga je upravljal...
18. dan: pričakuj nepričakovano
V Salamanci pričakuj nepričakovano. Ko se je maša v katedrali zaključila in je Natalija zmotila moj zen ob spremljavi kitare pred katedralo, sva se odpravili na...
19. dan: monotonost
Včeraj, ko sva prispeli v vas, sva verjetno zbudili vse prebivalce z najinim »No« in »Yes«, ko sva se prepirali, kje se prenočišče sploh nahaja. Vsaka s...
20. dan: kopanje v fontani
Ko je moja predraga francoska mati včeraj prispela v prenočišče, seveda ni bila zadovoljna, ker tam ni bilo hladilnika. Tudi meni to ni bilo ravno po volji, a...
21. dan: dolg dan
Ker Natalije ni več z mano in me tako ne more več simpatično motiti, sem imela luksuz, da v prenočišču operem vsa oblačila, si skuham kosilo in si na kavču...
22. dan: etapa - camino del tina
Kaj naj rečem – Nemce imam rada. Po eni strani se znajo zabavat, po drugi strani pa so žilavi kot planinske koze. Le da so imeli nekoč Hitlerja a za učitelja,...
23. dan: we didn't start the fire
Včeraj sem prvič na tem Caminu spala v prenočišču z ekipo: petimi pohodniki in enim kolesarjem, ki se je s svojo dvokolesno zverino očitno odločil, da bo...
24. dan: camino družina
Včeraj med hojo sem brskala po aplikaciji Buen Camino in preverjala možnosti: koliko kilometrov, kje so prenočišča, kje trgovine in – najpomembnejše – bari....
25. dan: zakajen dan
Ko se je klapa naveličala sieste (verjetno so jim še mravlje v travi šepetale »ajde, dovolj poležavanja«), so se končno strinjali z najino briljantno idejo...
26. dan: veliko razočaranje
Tudi to jutro seveda ni šlo po planu – ker zakaj bi šlo, ane? Zbudil me je SMS od Španca, da gresta z Viktorjem na bus ob 7:50 in potem še isti dan...
27. dan: siesta
Včeraj se je noč kar zavlekla s praznovanjem rojstnega dneva. Moja prva italijanska rojstnodnevna zabava – pica in pivo v količinah, ki bi nasitile celo...
SANTIAGO DE COMPOSTELA
Vse poti vodijo v Santiago pred mogočno katedralo svetega Jakoba. Ni je težko najti – samo slediš toku pohodnikov, ki so kot reka znojnih, žuljavih in...
28. dan: santiago je za ovinkom
Ker smo včeraj dobili še en večer s Portugalcema, se je večerja spet zavlekla – tokrat do 22:00. Saj veste, z njimi se vedno konča s polnimi krožniki,...
29. dan: santiago
Včeraj smo smuknili v posteljo ob 22:00. Jaz nujno rabim spanec, saj mi gre že malo na jok od njegovega pomanjkanja. Ko si doma in pride petek, imaš dva dni...
30. dan: italiano
Včeraj smo se na zadnjem skupnem druženju dogovorili, da ostanemo v stiku tekom leta, vse do naslednjega poletja, ko bo spet zadišalo po Caminu – ali pa se prej...
31. dan - viva l'italia
Najbolj obožujem kuhinje brez ničesar. Resno, zakaj jih na aplikaciji sploh označijo kot “kuhinje”, če pa nimajo niti vilice, kaj šele krožnika ali ponve? To ni...
32. dan: moj drugi dom
Končno smo bili spet sami trije v sobi v prenočišču. Noben od nas ne smrči – jackpot! Že smo si obetali noč mirnega spanca, a kaj, ko na Caminu vedno obstaja...
I DID IT MY WAY
And love it all the way!!! 🥰😍❤️❤️❤️
