Ko napoči večer, je čas za igro – tako bi rekli španski otroci sredi poletnih počitnic. Moje prenočišče se je nahajalo v samem središču vasi, kar se sliši idilično, a v praksi pomeni veliko glasnega smeha, dretja in občutka, da spiš sredi karnevala.
Moja prva siesta ta dan sploh ni bila načrtovana – zaspala sem kar na tleh, medtem ko sem izvajala krioterapijo za stopala. Zmanjkalo me je za dve uri. Sledil je počasen prehod v drugo fazo: sprehod do postelje, kjer sem telo prepustila počasnemu mariniranju z drugo siesto. Zbudila me je prepotena postelja, ki sem jo pridelala med spanjem. Očitno me ta prenočišča počasi pripravljajo na menopavzo. Svetla prihodnost, res. Upam, da pride čim kasneje.
Sledila je tuš-terapija, pranje oblačil in polnjenje želodca – sveti Camino trojček. Zaradi vročine je v tem prenočišču vse "dišalo" na poseben način. Vedela sem, da me ponoči čaka nova bitka z vročino, a nisem bila pripravljena še na dodatek – otroci pred prenočiščem so imeli otroški rave party do štirih zjutraj. Ne gre za najstnike – govorimo o ekipi do 12. leta starosti. Bravo, mularija, resnično živite svoje otroštvo.
Res nisem bila srečna – padla je tudi kakšna kletvica. Ampak kaj češ, kdaj naj se zabavajo, če ne ponoči, ko je vsaj malo znosno? Plan za naslednji dan je bil 31 km, kar pomeni, da me lahko budilka začne moriti šele ob šestih. Ironija je, da so me otroci držali budno do štirih, tišina pa je končno zavladala dve uri pred bujenjem.
Tudi vročina je imela druge načrte: rekla je "ne boš zaspala" – in res nisem. Med obračanjem sem se spraševala, kako za vraga so ljudje tu živeli brez ventilatorjev in klim. Verjetno niso. So samo... obstajali.
Malo pred šesto sem se spravila v vertikalo in odrinila. Prvič nisem izbrala ceste N-630, temveč makadamsko pot. Ponosna nase – to ni bilo moje klasično "confort zone" obnašanje. Družbo sta mi delala dva policista v avtu, ki sta me pospremila ven iz vasi in mi zaželela srečno pot. Lep začetek dneva – skoraj filmski uvod v etapo.
Najlepši trenutki Caminovih juter so res zgodaj zjutraj, ko sonce še ne ve, ali naj gre ven v vsem svojem sijaju. Tisti sramežljivi zlat odtenek, ki ti da občutek, da si v reklami za kavo.
Potem pa: dan z naslovom Pričakuj nepričakovano. Makadamska pot me je peljala med polja – brez sence, ampak z razgledi za bogove. Med potjo sem srečala dve mrtvi kači (rip) in eno ovco (rip x2). Kači me ne ganejo, verjetno ju je povozil avto. Pri ovci pa me je skoraj zgrabilo – ampak danes ni bil dan za forenzične preiskave. Pač Camino-style CSI ni bil na urniku.
Zakaj me mrtve živali prestrašijo bolj kot žive? Ne vem. Mogoče zato, ker smrdijo in ne moreš vedeti, kako dolgo so že tam. Mogoče pa zato, ker mrtve ne moreš vprašati, kaj se je zgodilo.
Potem sem imela mini zabavo z nekaj Duracell zajčki, ki so izvajali "jump, jump, jump around" koreografijo. Prijetna družba. A potem... krave. Vsi, ki me spremljate že nekaj časa, veste: krave so moji Camino šefice. In spet so mi zasedle pot. Ko sem jih uzrla, mi je zastal dih – tako kot vsakič. Dala sem jim jasno vedeti: "I come in peace and I am vegan." Medtem pa so se mi v nahrbtniku tenstale mesne kroglice od včeraj. Ironično? Malce. Če bi me povohale, bi jim rekla, da so za mojega izstradanga prijatelja, ki je eno etapo pred mano
Divjina je trajala 10 km. Vedela sem: če me tu ujame sonce, sem kuhana. Zato sem se pognala naprej kot da me lovi bik – no, skoraj. Ko sem jo preživela, sem prečkala nekaj mostov ob jezeru in spet me je zadelo: to je to. Pogledi, zaradi katerih greš. Woow, vse do zadnjih petih kilometrov.
Ura je bila komaj enajst, a sonce je že kazalo zobe nad pokrajino. In za finale? Moje današnje ciljno mesto se je odločilo, da bo na hribu. Seveda! Zakaj ne bi za konec šli še malo gor? In ni me čakala rdeča preproga za prehojeno etapo, ampak spet fucking neprijetna masaža stopal s kamenčki. V glavi sem pela: "do, re, mi, fuck you" – Caminu, soncu, vsemu.
Na koncu sem le prispela in si privoščila pivo. Zasluženo. Zakaj obožujem vasi? Ker imaš bar, trgovino in prenočišče – vse v radiju 100 metrov. Najprej sem skočila v trgovino po hrano in led, saj sem vedela, da se pozneje ne bom več spravila nikamor. Trgovina ob 14h zapre vrata in jih ponovno odpre šele ob 19h. Do takrat bi že žvečila lastne podplate od lakote
Današnja pot? Čista poezija. 31 kilometrov ničesar – samo pokrajina, jaz in mir. Balzam za dušo.
Prehodila sem 32,17 km in naredila 323 višinskih metrov.
Utrujena nisem. Noga ne trpi več. Samo še otečena je – kar štejem kot velik napredek.
