Ker sem prejšnji dan spala na kamniti polici, zato da sem prišla do tišine in da nisem zgorela v sobi zaradi vročine, sem imela res slabo noč in jutro. Vse kosti so me bolele, pa nisem jamrala, saj nisem Italijanka. Na sporedu za ta dan je bilo mesto Leon. Po moji aplikaciji sva bila prezgodnja na točki B za osem dni, kar pa se tiče dogovora s Connorjem, pa prezgodnja za en dan. Leon je večje mesto s čudovito energijo, ki ima veliko manjših trgov, kjer se ti nikamor ne mudi, ker je vzdušje pravo. Andrea je imel na poti hude bolečine v stopalu. Da se razumemo, naredil se mu je mini žulj, ki ga vidiš samo pod povečevalno lupo, zato sem mu predlagala, da pokadi malo hašiša, če me že ima za osebno trenerko. To sem mu hotela povedati že včeraj, ampak me je vožnja na belem oblaku zabrisala v steno in to večkrat in sem tako izgubila kratkoročni spomin. Ko sva se kasneje dobila na kavi sva se odločila, da ubijeva njegovo fizično bolečino, zadetos v glavi pa bo samo lep stranski učinek. Takoj sva pri zadnjih 12 km narediva par malih dimov. Ker noben od naju ni redni uporabnik, sva rabila res malo. Moja doza se imenuje - Da te malo požgečka. Ta je primerna za dolge sprehode. Dal mi je vedeti, da tega še nikoli ni poskusil v takih razmerah. Tako sem mu rekla, da ne bom hodila hitro in da bom samo toliko naprej, da me bo imel še vedno na očeh. Zadnje kar rabim je, da se mi človek izgubi na Caminu ali še huje, ga kdo povozi. Dobil je pospešek v noge, nahrbtnik je spet postal lahkoten kot pero in bolečina v stopalu je izginila. Če je on imel zaradi tega normalen in prijeten korak, potem lahko rečem zase, da sem letela do Leona, kjer sva bila zmenjena s Connerjem. Vse kar lahko rečem je, da podpiram legalizacijo marihuane. Ima 100 krat boljše efekte kot alko. Kakorkoli, kljub temu, da sva v daljavi videla mesto, sva rabila saj še slabo uro do centra kjer sva imela prenočišče. Na Caminu sem se naučila, da najprej zavijem v lokal na pijačo in se ohladim, potem pa v prenočišče. V prenočišču te takoj zasujejo z vprašanji o večerji in zajtrku. Prenaporno, ko zaključiš zadnji meter od 40 kilometrov. Tako je bolje, da prideš v prenočišče že malo ohlajen. Odpravila sva se na eno malo pivo. Ker ima mesto res lep poletni utrip, se ti nikamor ne mudi.. Prišla sva do številke 3 pri pijači. Prenočišče je bilo lepo, čisto, moderno, narejeno z občutkom. Žal pa sva imela premalo časa za počitek, saj sva bila ob 17:30 zmenjena s Connorjem, ki si je šel v Leon spočit noge, ter kupit nove superge za 150 €. Bil je čisto drug človek, spočit in svež. Očitno je tudi tisti poskus samomora s pico pomagal. V Leonu mi je končno uspelo kupiti krtačo za lase. Spet sem jo pozabila doma in sem tako imela že čisto zavozlane lase. 12 dni se nisem počesala. Temu se reče dopust, če vprašaš mene. Pustimo to, da me je mati saj 3 krat spomnila naj je ne pozabim doma. Na koncu sem rabila pol ure, da sem jih razčesala.
Ko si v večjem mestu, veš, da bo šlo za razpad sistema, sploh če ima ta dobro energijo. Ko smo se namestili za mizo na trgu, smo se odločili za gin tonic. Zanimala me je cene, saj smo bili na trgu blizu katedrale, kjer so navadno višje cene, zato sem sotrpina vprašala, koliko mislita, da je cena enega. Tisti, ki bo zadel najbližjo ceno, plača rundo. Andrea je rekel 8, jaz 9 in Connor 10. No, bili smo v šoku, ko je natakarica prinesla račun za 21€, se pravi 7 eur za enega in z ginom res ni šparala. Odločili smo se, da ne gremo nikamor drugam, kljub temu da so mimo nas leteli golobi in je bila tako kar velika možnost da kakšen spusti kakec na glavo ali pa v gin tonic. Počutila sem se kot v Benetkah. Kasneje smo se odpravili na večerjo in moje brbončice so skakale od sreče zaradi lignjev v črni omaki. Zraven smo spili še en gin tonic. Potem pa smo se poslovili. Connor se je odločil, da privošči nogam še en dan počitka in štarta na pot v soboto. Saj ko zaključi francosko pot, ima željo prehoditi še portugalsko pot. Ker sem to pot prehodila 2017, sem mu svetovala, naj izbere pot ob Atlantiku in ne čez hribe. Hoja ob Atlantiku ima svoj čar, je pa tam seveda tudi več turistov in nisi sam. Gneča. Za lahko noč sva z Andreo spila še en gin tonic, saj je bil lokal tik pred prenočiščem. Morala sva dokončati še eno temo. Spomnila sem ga, da bo kmalu prišla realnost in naj se sprosti in uživa. Odkar ima otroke, ni imel nobenega časa zase, to pa je, po moje bistvo Camina.
