V Salamanci pričakuj nepričakovano. Ko se je maša v katedrali zaključila in je Natalija zmotila moj zen ob spremljavi kitare pred katedralo, sva se odpravili na ogled mesta, saj je prenočišče svoja vrata odprlo šele ob 15:00. Tako sva imeli dve uri časa za raziskovanje tega čipkastega mesta, kjer se zdi, kot da so arhitekti tekmovali, kdo bo naredil bolj zapletene in nepotrebno čudovite detajle – res, tu se zidovi igrajo modno revijo.
Kljub mojemu razmesarjenemu desnemu stopalu sem se potrudila, da mestu dam priložnost, da me osupne s svojo lepoto. Ni me razočaralo. Ko sva hodili proti prenočišču, sem zavohala Burger King. Moje brbončice so zavriskale kot najstnica, ki je ravnokar ujela roko svojega idola. Seveda sem vedela, da bo to samomor z junk foodom – počasen, a z nasmeškom. Spet sem pela ob prehranjevanju. Male zmage. Od tu naprej je bilo težko hoditi, saj sem imela želodec poln kot štiričlanska družina, ki se odpravlja na dopust in v avto stlači še psa, kolo in tri lončnice.
Vmes sva se ustavili še v lekarni, saj sem morala kupiti kremo in obliže za moj žulj. Natalija prav tako – solidarity blister club. Ko sva prispeli do današnjega doma, ki je bil spet donativo, naju je z nasmehom pričakala starejša gospa, ki se je prijavila za pomoč v takšnih prenočiščih. Ko sem ji predložila osebno izkaznico, se je začela smejat. Vprašala sem jo, zakaj. Odgovorila mi je, da je Slovenka. Začela sem se smejati tudi jaz, a sem imela občutek, kot da bi nekdo pritisnil gumb “restart” in mi možgane postavil na slovenščino – ampak s posodobitvijo, ki malo škripa.
Lenča, tako ji je ime, mi je povedala, da je prehodila mnogo poti od leta 2018, in mi svetovala, naj nadaljujem po Zaragozi na pot Sanabrés. Namreč v Zaragozi se Camino de la Plata zaključi, od tam naprej se lahko priključiš francoski poti ali greš na Sanabrés. Že nekaj dni razmišljam, po kateri poti iti naprej. Francoska mi je že znana, hočem nove poti in predvsem kraje, kjer ni ljudi. In gotovo se želim izogniti Sarrii, ker bom tam kot v čredi ovac – tam namreč začne ogromno pohodnikov, saj je od Sarrii do Santiaga 100 km. Ljudje skačejo v zrak, kot da so pravkar prišli dol iz Mount Everesta, jaz pa se komaj zadržujem, da jim ne dam medalje iz srebrnega papirja.
Bitch, please! Eno leto sem v Santiagu spoznala ameriški par, ki je priletel vse do Sarrie, da prehodita samo 100 km. Bila sem presenečena, da sta pripravljena preleteti pol planeta za tako kratko pot. Še danes mi ni jasna ta želja po diplomi, ki jo dobiš v Santiagu za zadnjih 100 km. Če bi zaradi tega dobil višjo plačo, bi razumela, sicer pa ne. Verjetno gre bolj za Instagram in Facebook všečke kot pa za dejansko potovanje. Tako sem se odločila, da grem naprej po samotni poti. Sanabres.
Z Natalijo imava še dva skupna dneva, potem pa se zares posloviva. Preden se udeleži poroke, bi se gospa še rada sprehodila malo po Caminu Catalán, potem pa se bo z BlaBlaCarjem odpeljala do Barcelone. Čaka jo 10-urna vožnja z neznancem. Rekla je, da bo to težje kot prehoditi pot od Seville do Zamore. Tu sem se z njo strinjala – če se voznik izkaže za ljubitelja narodnozabavne glasbe, bo to Camino na hard mode.
Ta dan je v prenočišče vkorakala Italijanka, ki pa se po Caminu “sprehaja” z avtobusom ali vlakom. Začeli sva se smejati, saj sva si obe mislili, da to ni pravi Camino. Rekla je, da gre jutri z vlakom do Zamore in potem nadaljuje po poti Sanabrés. Verjetno jo bom dohitela – če jo bom ujela na postaji, ji bom prinesla “štampiljko” iz vlaka.
V postelji sva ta dan z Natalijo pristali ob 23:00, saj sva se še enkrat sprehodili čez mesto. Večerni utrip je v Španiji najlepši – kot da bi celotna država imela skupinski dogovor, da bo živela ponoči in spala čez dan. Kot že veste, imam ogromen žulj na desnem podplatu, zato sem se odločila, da naslednji dan prehodim samo 17 km, da rešim to zagato.
Na pot sva odrinili pozno, saj se nama nikamor ni mudilo. Noč je bila spet v fazi mariniranja – nič svežega zraka, samo obračanje in želja, da bi se soba vsaj za pikico ohladila. Jutranja pot je šla skozi mesto, kar pomeni 10 km asfaltirane poti, in spet smo bili pri francoski drami. Eno samo nezadovoljstvo nad potjo, kar je res nadležno poslušati. Ni nehala čebljati do makadama. Ni se mi dalo truditi – čisto preveč nepomembnih informacij je napadlo moje možgane, kot poplava oglasov na YouTubu.
Tako sem vmes ChatGPT vprašala, koliko energije ti vzame govorjenje na poti. Odgovoril mi je, da kar veliko. Prosila sem ga, naj mi to prevede v francoščino, da pošljem svoji mami, ki je hodila zraven mene. Ko sem ji poslala SMS, ji je telefon zazvonil. Rekla sem ji, naj pogleda, kdo jo kliče. Ni želela pogledati, ker se ji ni dalo ukvarjati s telefonom. Rekla sem ji, da mora, in ji dala še svoja očala za branje. Ko je pogledala in videla, da sem ji pisala jaz, se je začela smejat. Pot sva potem nadaljevali v tišini – najlepši zvok dneva.
Sledilo je 9 km poti po kamenčkih. Jaz se nisem pritoževala, saj mi to ne bi nič pomagalo. Stisnila sem zobe in nadaljevala. Pot je bila kratka, brez posebnosti in tudi brez sence. Na poti sva se obnašali kot dolgoletni par, ki se ne strinja z ničemer – “topla ljubezen” v obliki sarkazma. Mamin humor je oster kot britvica, in nekajkrat me je lepo “zabila” s svojimi izjavami.
Ta dan sva prehodili samo 17,88 km in naredili 133 m višincev. Glede na moje stanje z žuljem sem vesela, da lahko sploh grem naprej.
