S klapo smo prišli do zaključka, da je bila Španija čisto preveč nežna z nami kar se živega srebra tiče in smo se tako odpravili na jug, da vidimo kaj zmore Portugalska. Tako bom stopnjevala po bosansko: vroče, bolj vroče, U PIČKU MATER JE VROČE! Za povrhu pa čudovita jutranja sopara.
Ker sem prejšnji dan spala v res udobni postelji sem tako odrinila na poti šele ob 8ih zjutraj, saj sem bila to noč v nebesih, a sem zaradi tega kasneje trpela v peklu. Ker delam po dve etapi na dan to pomeni, da preživim cel dan na soncu. Od hoje nisem utrujena, sem pa od bolečine. Tako sem ta dan poklicala svojega osebnega zdravnika in ga vprašala kaj si misli o tem da noht, ki mi povzroča neznosno bolečino, da ga zalimam. Ker me pozna in ve, da se ne bom ustavila, mi je rekel, da je tudi to ena izmed možnosti. Misija za ta dan je torej bila poiskati trgovino kjer imajo lepilo. Težko je bilo hoditi, levo stopalo me je peklo, ščipalo in štrajkalo. Ko sem našla lepilo sem šla na kokakolo, zalimala noht, vzela protibolečinsko tableto in čez par minut je bilo moje telo pripravljeno na normalen korak oz. hitro hojo. Neverjetno kaj zmore modra tabletka
A, ker tu nabija vročina od zgoraj in od asvalta, sva se s Tino odločili, da kjerkoli bo voda zmočim glavo in kapco s šiltom. Temperatura tu je 39 stopinj in ni se za hecat z glavo. Skoraj nikoli nimam glavobola, a tu čutim kako mi kljuva v glavo in to ne pomeni nič dobrega. Ker grem letos v obratni smeri gledam malo na Camino app in malo na Google maps, saj je pot za obratno smer res slabo označena. Danes se nisem uspela izgubiti in sem bila tako kaj hitro na cilju, ob 16:30. Pred današnjom prenočiščem sem se najprej ustavila v trgovini, saj po tej vročini, ko enkrat prispem na cilj ne mislim več hoditi. Kupila sem hrano in 6 malih pirov. Prenočišče je bilo lepo urejeno, s teraso. Tako je najprej sledil tuš, potem hrana za poštukat drek in kasneje pranje oblačil. Po vseh opravkih sem si privoščila pivo na terasi in tam zagledala mladega pobička, ki je imel obute natikače v podobi ribe in obe niegovi stopali sta bile poviti tako kot moja leva. Seveda sem pohvalila njegovo dobro izbiro natikačev, a me je tudi zanimalo kaj hudiča je delal, da ima obe stopali že poviti. Tako sva sedla za mizo, ponudila sem mu pivo, kateremu se ni moral opreti in mi razložil da je prvi dan iz Porta deževalo cel dan in je tako dobil žulje in se je tako vse skupaj vnelo in je moral do zdravnika. Ta mu je odsvetoval saj dva dni hoje. Po eni strani mu je to odgovarjalo saj ne mara hoje, po drugi strani pa želi nadaljevati pot s svojim Camino prijateljem, ki ga je spoznal 2 leti nazaj na Camino Frances in sta se letos odločila, da spet skupaj odrineta na pot. Fant, ki sliši na ime Oliver prihaja iz Danske, hoje ne mara, ljubi pa ljudi na Caminu, čeprav se Danci radi držijo zase in nekako ne marajo ljudi in je tako Camino čisto nasprotje njehovega načina življenja. Moram priznati, da me je prav zabaval. Fantič star komaj 23 let ima dober smisel za humor, je brihta in se zna obnašati. Medtem, ko sva se pogovarjala sem si jaz zraven pokala žulje in pospravljala svojo "hišo". Vprašal me je od kje te žulji in povedala sem mu za moj podvig. No, tudi on je bil impresioniran in ker je zaključil šolo za režiserja je bil tako še bolj navdušen nad mojo klapo v glavi. Vsemogočni in Berlinčan. Jaz pa sem bila navdušena na tem da postane režiser, saj imajo skandinavci zame najboljše filme, njihova domišljija je zame čeljust do tal. Obožujem njihove filme. Povedal mi je da piše scenarij za nov film in ko sem ga vprašala za zgodbo, sem začela umirati od smeha in mu rekla, da bom prva v vrsti, ko ugleda luč. Komični triler po skandinavsko. Obema je bilo hudo, ker sva vedela, da se naslednji dan ne bova več videla, on gre proti Santiagu, jaz proti Faru. Med pogovorom je končni prispel na cilj njegov brazilski prijatel, ki je bil popolnkma izmučen in je rekel, da je pripravljen umreti. A, da bi še malo bolj trpel mi je Oli rekel, naj mu povem za moj podvig. Rekla sem, da to pa ne, da je človek utrujen, saj je prehodil 40 km in je vročina na udaru in se res ne spodobi zabiti človeka v tej fazi. Ker človekova žlehtnoba ne pozna meja, mu je sam povedal za moj podvig. Dal mi je pogled, če sem nora. Jaz pa sem se odpravila do hladilnika in mu ponudila pivo. Skupaj smo preživeli večer in se žal ob 23:00 poslovili. Še pred tem sva z Oliverjem stavila, da bo na naslednji Camino šel prej kot v 10ih letih. Namreč, sam meni, da ga pot ne bo videla eno desetletje, jaz pravim, da me bo poklical za na pot prej kot v petih letih. Da jo skupaj prehodiva, s tem, da je maksimum najine hoje 25 km na dan. No, to bo sigurno zame izziv.
