4. dan: most, veter, soline in oče z vremensko aplikacijo

Ker smo v Cádizu prenočili tik ob mostu, ki povezuje mesto s Puerto Realom, so ponoči mimo nas švigali avtomobili. Očitno mladi tukaj ponoči testirajo, koliko do konca gre desna noga na gasu. Iskreno? Ta zvok je bil zame balzam za ušesa. Namesto da bi me zbudil, me je uspaval. Vsak ima pač svoje uspavanke.

Zjutraj nas je pričakalo sonce. Pravo, živo sonce. Tisto, ki ti da lažen občutek, da bo vse v redu in da si se pravilno odločil za jug Španije. Ta dan je bil na sporedu solo pohod do Puerto Reala, da opravim prvi dve etapi Camino Auguste, ki se začne v samem centru Cádiza.

Do izhodiščne točke sem imela še 6 km, kar pomeni še en sprehod po promenadi. In kakšno jutro je to bilo.

Življenje povsod:

– surferji so čakali valove,

– skejtarji so lomili gravitacijo,

– mladina se je ogrevala za rokomet na mivki,

– čistilci so čistili plažo (heroji),

– mimo mene pa so švigali tekači, kot da je olimpijski dan odprtih vrat.

Tudi sama sem bila v olimpijskem razpoloženju in sem del poti celo tekla. Kako ne bi bila dobre volje – morje, sol v zraku, življenje okoli mene. Sonce se je sicer kmalu poslovilo, a edini način, da ostaneš topel, je gibanje. Zjutraj sem bila optimistična in sem se odločila, da ne vzamem ne rokavic ne kape. Seveda. Ker optimizem je pomemben del treninga. Pa tudi želela sem se spraviti nazaj v formo.

CAMINO AUGUSTA: CÁDIZ – PUERTO REAL

(oblačno, vetrovno in presenetljivo tiho v glavi)

Camino Augusta se začne brez velikega pompa. Brez fanfar, brez množic, brez občutka "sveti začetek". Samo oblačno nebo, veter z Atlantika in Cádiz, ki te spusti naprej z mislijo: pojdi, ampak brez hitenja.

Prva etapa proti San Fernandu je mehka. Hoja ob morju, čez most, z vetrom, ki ti preuredi misli in frizuro hkrati. Oblačno vreme je tukaj skoraj blagoslov — brez sončne drame, brez priganjanja. Samo koraki, ritem in morje ob strani. Telo še ne protestira, glava je še tiho. Idealno za uvod.

Druga etapa proti Puerto Realu pa hitro pokaže pravi značaj Camino Auguste. Mesto izgine, začne se ravnina. Soline, močvirja, odprt prostor in pot, ki je tako ravna, da imaš občutek, da hodiš po miselni črti. Tukaj ni razgledov za Instagram, tukaj je prostor za notranje pogovore. In teh je kar nekaj.

Veter je ves čas prisoten — ne nadležen, bolj vztrajen. Kot opomnik, da si zunaj, na poti, sam s sabo. Oblačno nebo drži temperaturo ravno pravšnjo, da lahko hodiš brez boja s samim seboj. In to je na Caminu luksuz.

Ko sem prišla na cilj v Puerto Real, sta me tam že čakala starša. Po 50 prevoženih kilometrih s kolesi. In oba v stanju ledenih kock. Obrazi rdeči, roke trde, pogled pa tisti: "Tole ni več prijetno." Jaz sveže prehojena, onadva globoko ohlajena. Popolna družinska sinhronizacija.

In ravno ko sem mislila, da imamo vsaj za en večer mir, me je oče ponovno šokiral z novim planom.

Jutri gremo v Málago.

Zakaj? Ker tukaj očitno ni dovolj toplo za kolesarjenje.

Današnja nočitev pa — Jerez de la Frontera.

Tu sem dokončno dojela eno stvar:

očeta ne smem pustiti samega s telefonom več kot za eno minuto.

Vremenska aplikacija + Google Maps + njegova odločnost = popolna reorganizacija življenja.

Osebno mi je ta kombinacija etap zelo sedla. Brez drame, brez presežkov, brez potrebe po dokazovanju. Hoja je bila enakomerna, glava mirna, telo sodelujoče. Tak Camino imam rada. Tistega, ki te ne poskuša zlomiti že prvi dan, ampak te počasi povabi noter.

Camino Augusta se ne začne spektakularno. Začne se iskreno. In včasih… se konča z nenapovedano selitvijo v drug del Andaluzije.