Ta dan nisem imela v planu veliko prehodit zato sem vstala šele ob 7ih in se odpravila na dolgo kavo v vasici kjer smo spali. Začetek te etape je ena najlepših saj 5 km hodiš po asfaltirani poti ob klifih in ti ponuja čudovite razglede. Mati narava je še vedno najboljša slikarka. Jutranje nebo je imelo 50 odtenkov modre barve. Čista poezija in dober doping za mojo dušo. Ker pa se za lepe razgleda moraš potruditi, me je pot dala spet na preizkušnjo s stopnicami, kar 300 njih da začetka poezije. Kljub temu, da sem konstantno fotografirala to čudovito naravo, sem bila na cilju že malo pred 11:00. Ta del poti ima res malo prenočišč in ta dan so bila vsa zasedena. Tako smo se z ekipo v moji glavi odločili, da gremo na kavo in malico kjer bomo naredili plan za današnji dan. Brkotu sem rekla, da bo danes bolj rezervni igralec in bo sedel na klopi, saj je v zadnjih dneh naredil več kot dovolj in naj se tako malo spočije. Z vsemogočnim sem imela malo daljši pogovor, saj se je z menoj poigral 2x na tej poti in se tako ni držal dogovora. Tako sem mu dala ta dan priložnost, da mi pokaže česa vsega je zmožen in ga tako poslala na delo, na lov za prenočišče. Saj nas čaka do tja kar nekaj kilometrov in prenočišče ni garantirano. Sledil je še resen pogovor s Pobalino in Tino. Pobalino sem vprašala, če je pripravljena na ta izziv, odgovor je bil seveda pritrdilen, a bo vseeno rabila Tinino pomoč. Tinina naloga je, da uporablja pamet, se pravi, da poskrbi, da pijem dovolj vode, da hodim po senci, ko jo zagledam, imam dovolj počitkov, da se vsakič sezujem, ko počivam, jem zmerno in na koncu je ona tista za motivacijo, kar je glavno pri tako dolgem pohodu. Ona je tista, ki me pripelje do cilje pa čeprav na koncu izgledam kot bi prišla iz bitke.
Kakorkoli, dan je bil lep, a vroč. Pri 40 km se je Vsemogočni vrnil iz misije in mi sporočil, da imamo prenočišče za ta dan, ampak bomo morali vsega skupaj prehoditi 58 km. Čestitala sem mu za dobro opravljeno delo in mu rekla, da bo sedaj lažje hoditi, ko vem, da imamo kje spati. Vprašala sem ga, če jim je slučajno povedal kdo vse prihaja, odgovor mi je, da ne. Odlično, sem mu odgovorila, saj drugače ne bi imeli prenočišča. Berlinčan se je seveda takoj oglasil in me vprašal, če se ga sramujem, odgovorila sem mu, da ja, saj je naredil veliko pizdarij za časa svoje eksistence. In tako je Vsemogočni izkoristil priložnost kaj vse je on naredil dobrega na tem svetu, Berlinčan je seveda znorel ter ga vprašal kje hudiča je bil, ko je on norel in pobil toliko nedolžnih ljudi. V tem momentu sem bila na Brkotovi strani in se vklopila v debato, da ja, kje kurac si bil, ko je ta idiot delal neumna, nepotrebna grozna dejanja in, da naj mi nikar ne reče, da je imel bolj pomembnejše stvari za zrihtat. V glavnem, ta dan je bil jebanje en drugega v glavo. Zabava na malo drugačen način v kateri smo uživali vsi.
Ta etapa sploh ne bi bila težka, a na zadnjih 20 km sta nas čakala še dva vzpona, ki sicer nista nič posebnega, a na podlagi 40 km in vročine je tu šlo za bipolarno motnjo in pogajanje z Vsemogočnim. Da bom naredila vse za njega, samo, da se klanec neha, da bom pridna in vse ostale bele laži, daj e muk konec. Ko smo šli gor po klancu, smo jokali, a, ne od sreče, ko pa smo prišli na vrh pa smo takoj začeli skakati in plesati od veselja. Res nisem vedela, da je Berlinčan tako dober plesalec, tudi lep nasmeh ima, če je le pri volji. Očitno je ta sprehod več kot dober za njegovo dušo. Na zadnji 10 km, ko smo imeli spet fantastičen razgleda z vrha na mesto, kamor smo bili namenjeni, se nam je pridružil še adrenalin in se je tako možganom poslabšalo na bolje. Adrenalin se je družil z nami do zadnjih 3 kilometrov, potem pa je šel svojo pot in nastopila je bolečina. Tako so bili zadnji trije kilometri mučni bolj kot prejšnjih 55. Ko smo končno prišli do prenočišča smo bili crknjeni in pregreti. Prenočišče je bilo ogromno in receptor mi je pokazal kje je kopalnica, dnevna soba in nazadnje kje bom spala. Seveda ni šlo za predsedniški apartma. Šlo je za zelo stare pograde, ki so škripali, če si se samo premaknil za milimeter. Soba je bila velika in v njej nas je spalo saj 20 pohodnikov. Ker sem prišla pozno, sem se na hitro stuširala in odpravila spat. Ko sem se ulegla se je oglasila prva sončarica. Moje telo je gorelo, jaz pa sem se tresla. Zaspala sem sicer v trenutku, a sem se zbudila ob 23:30, ker nisem mogla dihati, tako zadušljiv zrak je bil v sobi, saj je nekdo zaprl okno v sobi. Ker nisem hotela težiti, sem se tako odločila, da grem spat v dnevno sobo na kavč, kjer je bil svež zrak in nobenega tam. Kavč je bil star, verjetno še iz Brkotovih časov, imel je neprijeten vonj in niti nisem hotela vedeti kaj vse so delali na tem kavču. Bala sem se, da bodo tu spet posteljne stenice in bom imela spet pizdarijo, tako sem eno zmolila za lahko noč in zaspala.
