ALICANTE - TOČKA NIČ

ALICANTE – KJER SE MORJE SREČA S SONCEM, JAZ PA S SVOJIMI NOGAMI

Alicante. Mesto na španski Costa Blanci, kjer sonce očitno nima pogodbe o zaposlitvi, ampak kar dosmrtno bivanje. Morje je turkizno, palme se nastavljajo soncu, kavarne so polne ljudi, ki nikamor ne hitijo, in življenje ima tisti prijetno nadležen občutek, da se mu pravzaprav nikamor ne mudi.

Skratka, mesto, kjer bi človek z veseljem obležal na plaži, naročil kavo, potem še eno, nato kozarec piva in se pretvarjal, da je to vse skupaj zelo pomemben življenjski načrt.

Ampak jaz? Jaz sem prišla v Alicante z drugačnim načrtom. No, če temu sploh lahko rečemo načrt. Pred menoj je približno 1200 kilometrov poti proti Santiagu de Composteli. Ker očitno v življenju še nisem dovolj hodila naokrog in ker mojim nogam očitno nihče ni povedal, da obstajajo tudi dopusti, na katerih človek samo leži.

Alicante je torej točka 0. Za nekatere začetek počitnic, zame pa začetek novega poglavja, v katerem bodo moje noge kmalu dobile glavno vlogo, moji možgani pa bodo spet razmišljali o tem, zakaj za vraga si to počnem.

Nad mestom se dviga Castillo de Santa Bárbara, mogočen grad na hribu Benacantil. Od tam se Alicante razprostre pred teboj kot razglednica: modro morje, pristanišče, bele stavbe in strehe, ki se bleščijo v soncu.

Razgled je čudovit. Človek za trenutek pozabi na vse skrbi in se počuti, kot da ima življenje vendarle nekakšen smisel.

Do gradu se lahko povzpneš peš ali pa si prihraniš nekaj energije z dvigalom. Glede na to, da imam pred seboj 1200 kilometrov, sem šla seveda peš, do vrha sem morala prehoditi več kot 400 stopnic.

Pod gradom se skriva Barrio de Santa Cruz, staro mestno jedro z belimi hišami, pisanimi cvetličnimi lonci, ozkimi ulicami in stopnicami, ki se vzpenjajo med hišami.

To je tisti del mesta, kjer se je lepo izgubiti. Namenoma, seveda. Ker če se izgubiš namenoma, to ni izgubljanje, ampak raziskovanje.

Ulice so polne šarma, majhnih kotičkov in detajlov, zaradi katerih se ti zdi, da bi lahko tukaj brez težav preživel nekaj dni. Brez urnika, brez hitenja in brez vprašanja, koliko kilometrov si danes naredil.

Samo hodiš, opazuješ in si misliš, da bi bilo življenje precej preprostejše, če bi bile vse poti tako lepe in če bi se na vsakem vogalu skrivala kavarna.

Alicante ima morje praktično pred nosom. Playa del Postiguet je mestna plaža ob vznožju gradu, kjer se lahko človek sprehodi po pesku, pogleda proti vodi in za trenutek pozabi, da obstajajo tudi službene obveznosti, računi in perilo, ki se samo od sebe nikoli ne opere.

Ob obali se vije Explanada de España, znamenita promenada, obrobljena s palmami. Tla so sestavljena iz tisočerih drobnih koščkov marmorja, ki ustvarjajo valovit vzorec. Sprehod po njej je skoraj obvezen.

Tukaj se življenje odvija v svojem ritmu. Ljudje posedajo, klepetajo, pijejo kavo, jedo sladoled in opazujejo svet. Nihče ne deluje, kot da mora v naslednjih petih minutah rešiti tri svetovne krize.

Priznam, takšen način življenja ima nekaj zelo privlačnega. Morda bi ga morala preizkusiti tudi sama. Čeprav me poznam – po dveh dneh bi verjetno začela iskati zemljevid in načrtovati naslednjo pot.

Alicante zna biti tudi malo odštekan. Na ulici Calle de las Setas oziroma Calle San Francisco te pričakajo velike, pisane skulpture gob.

Ker očitno tudi mesto, ki ima grad, plažo, morje in čudovito staro jedro, potrebuje še nekaj velikih gob sredi ulice. In zakaj ne? Življenje je že samo po sebi dovolj resno. Včasih potrebuješ samo sprehod med velikanskimi gobami, da se spomniš, da ni treba vsega razumeti.

V bližini najdeš tudi številne lokale, restavracije in ulice, kjer lahko posediš ter opazuješ mestni utrip.

Španija je dežela, kjer človek hitro ugotovi, da lakota ni edini razlog za prehranjevanje. Hrana je del druženja, uživanja in načina življenja.

V Alicanteju je vredno poskusiti riževe jedi, predvsem arroz a banda, lokalne tapase, sveže ribe in morske sadeže. Za sladkosnede pa je v bližini tudi Jijona, znana po turrónu, tradicionalni sladici iz mandljev.

Na voljo je tudi Mercado Central, osrednja mestna tržnica, kjer lahko pokukaš v vsakdan domačinov, občuduješ ponudbo hrane in se pretvarjaš, da boš kupila samo eno malenkost.

Seveda se to pogosto konča drugače.

Še dobro, da na Camino ne moreš vzeti vsega, kar ti zadiši. Nahrbtnik ima svoje omejitve, čeprav jih moj občutek za praktičnost včasih razume precej selektivno.

In potem pride tisti trenutek …

Alicante je lepo mesto za raziskovanje, za počasne sprehode in za večer, ko sediš ob morju ter samo opazuješ, kako sonce počasi tone za obzorjem.

Ampak zame ima še en pomen.

Je začetek poti.

Tiste poti, na kateri bo vsak dan prinesel nove kilometre, nove kraje in verjetno tudi kakšen trenutek, ko se bom vprašala, ali sem pri zdravi pameti. Pot, na kateri bom imela dovolj časa za razmišljanje, čeprav nisem prepričana, ali je to vedno prednost.

Na Camino človek ne odnese samo nahrbtnika. S seboj vzame tudi vse, kar nosi v glavi. Skrbi, pričakovanja, spomine, vprašanja in tiste stvari, za katere si domišlja, da jih je že zdavnaj razčistil.

In potem hodi.

Kilometer za kilometrom.

Včasih z nasmehom, včasih z bolečimi nogami, včasih z vprašanjem, zakaj je bila ideja o 1200 kilometrih včeraj videti toliko boljša kot danes.

Morda pa je prav v tem čar. Ni treba, da imaš vse odgovore, preden se odpraviš na pot. Včasih je dovolj, da narediš prvi korak.

Moj se začne tukaj, v Alicanteju.

Mesto sonca, morja, palm in velikanskih gob. Mesto, kjer bi človek lahko ostal še kakšen dan.

Ampak mene čaka pot.

In ker se očitno še vedno nisem naučila, da se je v življenju včasih dovoljeno tudi ustaviti, si nataknem nahrbtnik, preverim, ali imam vse štiri pare očal, dovolj kablov in tisto svojo znamenito prepričanost, da bo že nekako šlo.

Potem pa naprej.

Camino de la Lana – pot za tiste, ki iščejo samoto

Camino de la Lana ni klasičen, množično obiskan Camino. Je dolga, zahtevna in pogosto zelo samotna pot, na kateri lahko prehodiš več 10 kilometrov, ne da bi srečal drugega romarja. Pot vodi skozi mirne, odmaknjene kraje in zahteva dobro pripravo, samostojnost ter pripravljenost na dneve brez družbe in udobja.

Začne se v Alicanteju in se skozi notranjost Španije vije proti Burgosu, kjer se priključi drugim romarskim potem proti Santiagu de Composteli. Namesto obalnega vrveža ponuja predvsem široke planjave, suhe pokrajine, vinograde, gozdove, majhne vasi in dolge odseke, na katerih imaš občutek, da si ostal sam s svojim nahrbtnikom, svojimi mislimi in morda še kakšno ovco, ki te radovedno opazuje ob poti.

To ni pot, na kateri bi lahko vsakih nekaj kilometrov računal na trgovino, restavracijo ali udobno prenočišče. Etape je treba načrtovati bolj premišljeno, zaloge vode in hrane pa imeti pod nadzorom. Včasih je naslednja vas precej dlje, kot bi si želel, zemljevid pa je videti skoraj žaljivo optimističen.

Prav zato Camino de la Lana zahteva nekoliko več samostojnosti. Potrebna je dobra telesna pripravljenost, pa tudi pripravljenost na nepredvidljivost. Nekateri dnevi so dolgi in naporni, drugi pa ti podarijo toliko miru, da začneš poslušati lastne misli, čeprav si jih sprva morda sploh nisi želel slišati.

Na tej poti ni množice romarjev, s katerimi bi se srečeval vsak dan. Lahko mine več dni, preden spoznaš koga, ki hodi v isto smer. To je lahko čudovito, če iščeš tišino, prostor in občutek, da si za nekaj časa izstopil iz običajnega sveta. Lahko pa je tudi precej neprijetno, če si vajen družbe, spontanih pogovorov in občutka varnosti, ki ga prinese množica.

Prav zaradi svoje odmaknjenosti ostaja Camino de la Lana ena manj obiskanih romarskih poti. Letno jo prehodi le okoli 200 ljudi, zato je občutek pristnosti še toliko močnejši. Tukaj ne hodiš zaradi žiga v potnem listu ali fotografije na družbenih omrežjih, čeprav seveda tudi kakšna fotografija ne bo škodila. Hodiš predvsem zato, ker si se odločil stopiti na pot, ki od tebe zahteva potrpežljivost, vztrajnost in precej dobro voljo.

Camino de la Lana ni vedno udoben, je pa iskren. Ne olepšuje poti in ti ne obljublja, da bo vsak dan čudovit. Včasih ti podari sončni vzhod nad prazno pokrajino, drugič boleče noge, veter v obraz in vprašanje, zakaj si si izbral prav to pot. Toda prav v teh trenutkih se pogosto zgodi nekaj pomembnega: ugotoviš, da zmoreš nadaljevati tudi takrat, ko ni idealno.

In morda je to največje darilo te poti. Ne vodi te samo proti Santiagu, ampak tudi nekoliko globlje vase.

**Buen Camino!** 🥾❤️