Kje smo ostal?
Aja, pri telefonskem klicu. Ker nas je res zanimalo kakšno rešitev imajo policaji, smo jih poklical. Pred mikrofonom je bil Massimo, ker mu španščina ni tuja. Povedal jim je kdo smo, kje smo in kje tiči problem.
So rekli, da pridejo, takoj, ko bo mogoče. Čas smo si tako krajšali še ob enem pivu. In kmalu za tem so se narisali pred našimi očmi. Pozitivno presenečeni nad brzino, ker v Španiji vse poteka z brzino megle. Njihova rešitev pa je bila spanje v hotelu. Ker druge izbire ni bilo, nam ni preostalo drugega kot da se odpravimo tja. Ponudili so nam celo prevoz, a smo rekli, da ne goljufamo in da gremo kar peš. Naj omenim, da je blo do tja 1 km, a če bi bla dva, garantiram, da se zabrišem v njihov avto in ležerno do tja. Ko smo prispeli do hotela, smo izvedeli, da je poln in da smo v kurcu, zato smo še enkrat poklicali može v modrem. Ker pa se tle na sme spati pod zvezdami so nam ponudili prenočišče na njihovi postaji. Ja, če smo na tej Poti spali v mnogih cerkvah, na železniški postaji, bivšem zaporu, v šoli, zakaj potem ne bi enkrat spali na policijski postaji. Sem rekla, da jim lahko povem zgodbo vredno 1500€, kar se tiče spanja na policijski postaji, če imajo denar, a niso bili za, čeprav jih je matral firbec, zato sem jim jo povedala vseeno.
Tako, smo se kmalu kasneje znašli tam. Tako kot vsi ljudje v Španiji so tudi policisti prijazni, zjutraj smo dobili celo kavo in vodo.
Tudi kaj dobrega se lahko izcimi, ko gre vse narobe.