Letošnji Camino ni bil načrtovan, imenuje se Camino Primitivo. Zgodil se je iz danes na jutri. Nahajali smo se v letu Covida, zaključila pa se je tudi moja dvoletna partnerska zveza. Zaradi virusa in moje narave dela sem bila ta čas zaprta doma vsega skupaj 7 mesecev, brez dela. Moja psiha ni zdržala tega pritiska in tako pustila posledice tudi na partnerski zvezi. Meseci nesigurnosti, ker ni bilo prihodka me je vrglo na črno stran življenja. Moja družba v tem obdobju je bil dvom o lastni eksistenci. Ni mi dišalo, da me preživlja partner, saj so me starši učili, da se moram naučiti preživeti sama. Za zaprtimi vrati sem bila vsega skupaj tako 210 dni, kar je terjalo svoj davek. Pivo ob enajstih dopoldan me je »rešilo« da nisem razmišljala kako naprej. Temačno obdobje, ki ni bil dober za nič in se ga nerada spominjam. Moje misli so švigale kot ping pong žogica čez mrežo na mizi. Te so se dostikrat zaletele v mrežo. Agonija brez primere. Obdobje samodestruktivnosti. Bes, jeza, žalost in skrbi. Slaba družba čustev, ki bi jih vsi normalni ljudje najraje uničili s TNT eksplozivom, če bi se jih le dalo. A žal v življenju ne gre nič z lahka. Grozen je občutek, ko se zaveš, da pelješ proti grabnu in se ne znaš ustavit. Leto kaosa ter tisoč in enega vprašanja v moji glavi. Ducat hrčkov se je trudilo poganjat moje kolo levega možgana, da bi mi pomagali preživeti krizo. Žal neuspešno, saj so me te vrtljaji pripeljali do SAMODIAGNOZE: Šla si v kurac! Doživela si dno. Dno pa za osebno rast rabiš. Ironično, ta je v bistvu luč na koncu tunela.
Moj pogledal v ogledalo je odseval gnus in razočaranje. Če je rek, da upanje gre zadnje, potem je moje upanje moj humor. Svoje probleme tako zavijem v sarkazem, to je moje orodje za preživetje. Moje misli so bile tako pripravljene poklicati v trgovino, kjer sem kupila ogledalo, da podam reklamacijo, ker to kar vidim mi ni všeč. A za moja dejanja niso krivi drugi. Trmasta kot sem, sem se gledala v ogledalo toliko časa, da se je končno v mojih možganih prebudila tista Tina zaradi katere že 43 let vztrajam, se borim in nikoli ne obupam. »Se misliš smiliti sama sebi še naprej kot 15-letni otrok, ki mu svet dela krivico, ali se boš raje iz dane situacije kaj naučila in potem šla novim zajebkom naproti?« Čas je bil za spremembo, za nove dogodivščine, za delo na sebi, za nove, lepe spomine, kateri bodo izpodrinili slabe. Čas je za dobro staro Tino, ki zna uživati življenje in ga zna zajemati s polno lopato in ne žlico. Malo za šalo…Camino ni poklical mene, kot mnogi pravijo, ampak sem jaz poklicala njega in ga vprašala, če je pripravljen name. Vemo kaj Camino rekel…tako sem odpujsala novim dogodivščinam naproti.