Dve leti je že minilo od mojega zadnjega sprehoda po Caminu in 10 let od mojega prvega Camina. Za mano je že lep seznam prehojenih poti: 2x Camino Frances (ker prvič očitno ni bilo dovolj hudo), 2x Camino del Norte (ker zakaj bi šel na morje plavat, če pa se je bolje sprehajat ob njem in kjer ob hudih vzponih pobiraš še svoja pljuča s tal), prav tako Camino Portuguese, 1x Camino Primitivo in 6x Camino Finisterra (ker očitno ne znam poti zaključiti kot navadni smrtniki). Na mojem listu želja tako manjka kljukica samo še za Camino de la Plata. Zloglasna pot v katero sem zagledana že od leta 2021, ko sem se sprehodila po Caminu Primitivo. Torej dovolj dolgo, da sem imela čas, da se navdušim, ustrašim in si potem rečem: Eh, fuck it, gremo!” Glavni problem? VROČINA. Zaradi narave dela si Camino lahko privoščim samo v poletnem času. Takrat pa v Andaluziji vlada klimatska apokalipsa. Vroče kot v kotlovnici. Tu še komarja vidiš leteti s senčnikom, če si predolgo zunaj na soncu in imaš tako že privide. Pot je nevarna kot je za vampirja nevarna dnevna svetloba. Tudi smrt te lahko dočaka zaradi skoka živega srebra. Vročinska kap. Na to pot poleti stopi samo peščica norcev. Mednje spadam tudi jaz.
Pot je dolga 1000 km in ima vsega skupaj 16.000 m višincev. Prenočišč je na tej poti toliko kot je prijaznih inšpektorjev. Od tega jih je polovica poleti zaprta, ker logično, kdo bi hotel v tej neznosni vročini sprejemati pohodnike. Je le bolje ležati doma v hladilniku kjer čakaš, da pride na obisk jesen. Torej, ali spiš v prenočišču po prehojenih le 20 kilometrov, ali pa hodiš do onemoglosti, tja do 50 in več kilometrov. Kot me že poznate nahrbtnika nisem spakirala za 20 kilometrov. Moja želja je hoditi cel dan. In še to, vode ni za vsakim ovinkom. Razdalje med vasmi so lahko dolge kot ponedeljek, 25 ali več kilometrov. Vmes ni barov in sence. Samo ti, tvoj potni znoj in škržati, ki ti cinično pojejo “Buen Camino”. To pomeni, da bom morala nositi v nahrbtniku minimalno 3 litre vode. A to še ni vse! SIESTA!!! Ta lepa tradicija, ko Španci med 13. in 17. uro zaprejo vse in ležejo k počitku. Če ravno takrat prispeš v vas in se ti je zahotela kokakola in topel obrok, žal, več sreče prihodnjič. Tako lahko samo uživaš v simfoniji, ki jo igra tvoj prazen želodec, prazni flaši in vročinskem udaru. Zaradi vsega zgoraj naštetega to pot prehodi samo 1,8% ljudi od vseh ljudi na vseh Camino poteh v enem letu. Po uradnih podatkih letno prispe v Santiago okoli pol milijona ljudi. Woodstock. :) Le 9.082 jih je prehodilo Camino de la Plata v letu 2024. V poletnem času jih je na poti okoli 4.000, kar pomeno, 40-50 pohodnikov na teden oz. 6-7na dan. Kar je super, če je človek sit klepetanja z ljudmi ali pa je introvertist. Jezik in glava se spočijeta. Na najbolj priljubljeni poti Camino Frances pa je ljudi dnevno na poti 2.200.
Camino de la Plata, znana tudi kot srebrna pot se vije pretežno skozi vasi, ki izgledajo kot iz leta 1950. Slaba pokritost z bankomati, tisti, ki pa so, pa so predpotopni. To pomeni, da bom morala imeti pri sebi kar nekaj gotovine, saj je domačinom v vaseh plačilo s kartico še vedno neznanka. In ker so Camino poti iz leta v leto vedno bolj znane in obiskane imajo tako tatovi tudi več priložnosti. Ja, tudi te se znajdejo na poti. Nočem biti kraljica drame, a ker sem na zadnjem Caminu okusila kako je, ko te za vrat in zadnjico primejo neznane roke sredi evkaliptovega gozda v meni vlada nemir. Razmišljala sem o nakupu solzivca in katane (japonski meč), na koncu sem pristala na Youtube vodiču: “Kako zlomiti idiotu nogo z eno potezo”. Na YT izgleda enostavno. V praksi? Pojma nimam. Tako bom v Sevilli vseeno kupila žepni nož. Upam da ga bom uporabila samo za mazanje masla na kajlo kruha.
Pa da se dotaknem še vsebine mojega nahrbtnika, ki letos tehta brez mojega karakterja 6 kg, to je malo več kot 10 procentov moje teže. Vanj sem stačila: dobro voljo, dramo, spalno vrečo, par dolgih in kratkih majic, troje kratke hlače, dvoje pajkice, 14 parov nogavic, enkrat manj spodnjic, trenirko, pulover s kapuco, 2 kapici s šiltom, samostoječ naglavni dežnik, vratni ventilator, par šivank, troja sončna očala in dvoje za vid na blizu, brisačo, japanke, magnezij, elektrolite, protibolečinske tablete in protibolečinsko mazilo, ves pribor za higieno,1000 in 1 kabel za telefon, prenosni zvočnik, dron, slušalke in powerbang. Žal mi je zmanjkalo prostora za klimo in pamet. Preostali prostor v nahrbtniku rabim za vodo in hrano.
Psihično sem na pot pripravljena, fizično mislim da tudi. Do danes sem v letošnjem letu prehodila 1.600 km. A vsi ti kilometri mi ne pomagajo nič, ko bo sonce na udaru. Plan za letošnji Camino je prehoditi pot dolgo 1000 km v manj kot 30 dneh. Večina pohodnikov to pot prehodi med 40 in 60 dni. Če mi uspe priti do cilja, se bom potem za nagrado še enkrat sprehodila po Caminu Primitivo in če mi uspe še to, potem sledi spet češnja na vrhu torte - Camino Finisterra - Muxia v enem dnevu. Vsega skupaj približno 1.500 km.
V ponedeljek zgodaj zjutraj prispem v Sevillo, verjetno bom elegantno zmečkana od letenja in pa nervozna. Do petka bom počela to, kar se počne v Sevilli: jedla, pila, počivala, spala in se zibala ob flamenko ritmih s svojim fantom. Brez zemljevidov, brez višincev, samo pivo, voda in dobra hrana v čudoviti družbi. Zadnji dnevi kjer se bom počutila kot “dama”, potem pa se transformiram v Camino survivor-ja z samostoječim dežnikom na glavi in vratnim ventilatorjem.
Skratka - naj se Camino začne s fiesto!
