Če je šlo letos vse po planu, leta 2016 definitivno ni šlo. Takrat sva s Tino prespali v Bayonnu in zjutraj, ko bi morali na vlak, da prideva na štart Poti, vlaka ni bilo od nikoder. Edino prevozno sredstvo, ki nama je še ostalo za tisti dan, je bil bus ob 11. dopoldan. Po treh urah čakanja in treh urah vožnje, sva končno prispeli na izhodišče. Pred nosom so nama zaprli turistično točko, kjer kupiš potni list za Camino in dobiš napotke za prvo etapo, ki gre čez Pirineje. Te njihove sieste ti lahko kar dobro načnejo živce. In kaj je sledilo? Enkrat lahko ugibate. Ja, bo držalo, čakanje. Odločili sva se za pivo, saj je bil ravno svetovni dan piva. Potem pa pot pod noge v hrib. Še pravočasno sva odpri vodič po Jakobovi poti, kjer sva prebrali, da je na vrhu hriba hišica za prvo pomoč, kamor se zatečeš, če gre kaj narobe. Odločili sva se, da bova tam prespali, saj naju je že dohitevala noč. Aja, tisto leto sva bili dogovorjeni, da prenočišča s petimi ali manj zvezdicami ignorirava, in spiva samo v hotelu z milijon zvezdicami, na prostem. Hoja je bila čudovita, sončna in z lepimi razgledi. Na Poti veliko naravnih kosilnic - konji, ovce in seveda krave. Do hiške sva prišli, ko je bila že tema in res nisva pričakovali nikogar. Ko sva odprli vrata, sva zagledali moškega. Malo naju je šokiralo. Seveda je šlo za Francoza, ki ni znal niti malo angleško. Samo dve stvari sta mi pri Francozih všeč: »ključ francoz« in krompirček. Ves čas je ponavljal: "Pike, pike, pike, pike, pike, pike." Nič nama bi bilo jasno, kaj misli s tem, a je Tina je dojela, da gre za đanksa, ki se je prišel sem čistit od droge. Čudovito, kaj gre sploh lahko narobe, če spiš z đanksom v SOS hiški, ki ima 2×2 metra in dve kamniti polici za spanje. Šok terapija, a sem ji rekla: «Midve sva dve, z lahkoto ga premagava, če bo dobil kakšno čudno idejo.« No, model nama je celo odstopil polici in šel ležat na tla. Ko smo se končno spravili k počitku, so se vrata hiške odprla. "WTF now," je bilo vse kar sem lahko rekla v tistem trenutku. Ura je bila blizu polnoči in takrat res ne pričakuješ nikogar. No, pojavil se je Henry in tudi on je bil v šoku, ko nas je zagledal. Camino je en sam: pričakuj nepričakovano. Noč sva preživeli brez bitke za življenje.
Letos je bila v Pirinejih megla, kar je bilo čisto v redu, saj jih v takem vremenu še nisem prehodila. Dobila sem tudi odgovor na vprašanje: "Kako hudiča ti lahko uspe umreti prvi dan v Pirenejih?!" Saj je bilo na Poti postavljenih veliko križev v spomin padlim romarjem. Megla zna tu biti tako gosta, da ne vidiš pol metra pred seboj, poleg tega pa je tudi zelo slabo označena in hitro lahko izgubiš občutek za orientaciji.
Megla se je poslovila s hojo po hribu navzdol. Začeli so se lepi razgledi in tako sem se odločila, da usmerim svoj korak malo izven poti, saj sem hotela ostati čim dalj časa v Pirenejih. Vedela sem namreč, da je to edini dan v hribih, ki jih imam tako rada, pa čeprav bom zaradi tega naredila nekaj kilometrov več.
Z Gro sem bila dogovorjena v lokalu, kjer se zaključi prva etapa. Ker sem bila jaz vedno »prva v cilju", se je malo ustrašila, ko me še ni bilo tam. Mislila je, da sem se izgubila v megli. Na njeno zaskrbljeno sporočilo, sem ji odgovorila, da prihajam po daljši poti, kjer ni ljudi, narava pa je čudovita. Ko sva se končno srečali, sva si po napornem vzponu in sestopu, privoščili hladno pivo. Kmalu se je s hriba prikotalil tudi Erik, ki sem ga spoznala nekje med hojo čez Pireneje. Utrujen se nama je pridružil. Gro se je odločila, da gre naprej do prenočišča, kjer naj bi prespali in je bilo oddaljeno 7 km. Ko je prispela na cilj, mi je sporočila, da ni nobene trgovine in bova brez hrane. Z Erikom sva ob pogovoru ugotovila, da imava veliko skupnih točk. Erik prihaja z Nemčije, ima 25 let, zanima ga psihologija in želi postati osebni trener in nutricionist. V prostem času rad posluša in pleše na techno glasbo. Najina druga pijača, bi se lahko zavlekla v tretjo in daleč v noč, a čas je bil za odhod. Nekje na sredi poti do cilja sem našla zaprto trgovino in bila primorana čakati 30 minut na žgočem soncu, da se so jo odprli. Tistih 30 min je trajalo celo večnost. Zaradi hude lakote, sem se najprej nasitila sama, potem pa sem kupila še hrano za Gro. Ko sem bila že kakšen kilometer oddaljena od trgovine, sem se spomnila, da je naslednji dan nedelja, sem se tako odpravila nazaj do trgovine in kupila hrano še za nedeljo. Če je imel moj nahrbtnik ob odhodu na Camino štiri kilograme, jih je imel ob odhodu iz trgovine osem. Čista muka, a mi je uspelo priti do hladnega tuša in strehe nad glavo, kar pa je tudi vse kar si človek želi na Caminu.
