Ko je etapa za tisti dan zaključena, se najprej odpraviš pod dolg hladen tuš, potem sledi urejanje hiše in pranje oblačil. Prvi dan odisejade sem prišla tako pozno na cilj, da sem se odločila, da oblačil ne bom oprala, saj se mi ne bodo posušila do jutra. Gro je prišla v prenočišče tri ure pred mano in je imela dovolj časa za vse to in še počitek. Jaz sem imela svojo siesto oz. fiesto z Erikom v baru. Tako nama je konec dneva ostalo samo še toliko časa za druženje pred spanjem, da sva naredili plan, do kam naslednji dan. Cilj: Pamplona. Ker se nobeni ni dalo natančno seštevati kilometrov, sva tako na pamet prišli do številke 35. Sklenili sva, da odrineva zgodaj zjutraj, saj je na poti bolj malo sence in vročina bo na udaru. Zjutraj je štartala pred mano, a sva se na poti konstantno srečavali v barih. Pot ni bila asfaltirana, ampak neutrjena in moraš biti kar pozoren kod hodiš, da si ne polomiš nog. Ves čas se moraš osredotočati na korak, kar te upočasni in utrudi. Edina dobra stvar je bila družba reke, ki je ves čas ponujala ohladitev. Prijalo je kot ata na mamo. Nekje na 30 km je pot pokazala zobe v obliki stopnic, ki so se vzpenjale strmo navzgor. Če je za teboj že veliko prehojenih kilometrov in je telo že pošteno utrujeno, noge mehke, ura pa dve popoldan in možgani že en mal scvrti, moraš zbrati zadnje atome moči. Pred stopnicami sem se ustavila, jim pokazala sredinca, zraven pa razmišljala ali naj nadaljujem s poskokom na eni nogi ali po vseh štirih. Odločila sem se za slednje, saj je bilo treba še malo roke razmigat. Moja aplikacija me je obveščala, da sem na 33 km in bila sem presrečna, da je do cilja samo še 2. Za prvim ovinkom je tabla z oznako oznanjala, da imam do Pamplone še 4 kilometre. Padel mi je mrak na oči. Ni mi preostalo drugega kot da zamenjam glasbo na telefonu. Metal glasba bi znala v takem primeru pomagati. In tudi je. Pospešen korak do Pamplone. Ko sem bila od vhoda v mesto oddaljena še približno 300 metrov, sem pri semaforju spoznala družino na kolesih, ki je štela 4 člane in psa, ki je užival v narejenem boksu pri očetu na kolesu spredaj. Kapitan. Mamo sem vprašala, če so na Caminu in odgovorila mi je, da so. Njen obraz je bil utrujen, tako sem jo še vprašala, če je ok in če je naporno. Z utrujenim nasmehom mi je odgovorila, da se je večkrat vprašala zakaj že to dela. Začela sem se smejat, ji ponudila vodo ter rekla, da ji čez 15 let ne bo žal. Bilo jo je sram, ker sem jaz hitreje hodila, kot ona vozila kolo skozi mesto. Odgovorila sem ji, da je je to popolnoma odveč, saj ima ona veliko težjo nalogo od mene: skrb za dva otroka in lovljenje ravnotežja na kolesu z mnogo prtljage. Dala sem ji roko, jo objela ter ji rekla, da imam do takih staršev veliko spoštovanje in se lahko samo priklonim. Ko bom jaz prišla na cilj, bom imela delo samo sama s sabo, ona pa še z dvema otrokoma in verjetno bo morala še psa peljati na sprehod. Pot so tako kot jaz zaključili v Pamploni, zato je sestopila s kolesa, da smo se skupaj z najmlajšim otrokom, ki jih je štel komaj 6 sprehodili v mesto. Oče in hči sta se odpeljala naprej. Tik pred vhodom v mesto nas je čakala še klančina. Otrok je izgledal utrujeno, zato sem jo vprašala, če mu lahko pomagam. Če želim, je odgovorila. Z desno roko sem dvignila njegovo kolo, z levo pa sem ga prijela za roko in sva šla proti cilju. Pobalinu se je v tistem trenutku narisal tako lep nasmeh, da mi je srce zaigralo. Neprecenljiv trenutek. Na vrhu klančine sem mu dala petko in se poslovila. Bil je to eden lepših zaključkov etape. Zaenkrat. Ni lepšega, od nasmeha, ki ga narišeš nekomu drugemu. Male zmage.
Gro je prišla tisti dan 2 uri za mano, vidno utrujena in dehidrirana. Zato se je kaj kmalu postrgala v posteljo. Na Danskem nimajo hribov in tudi take vročine ni, tako sta jo prvi dve etapi dodobra zdelali. Preden je odšla v deželo sanj, me je prosila, da naslednjo etapo vzameva bolj na izi. Priznam, tudi meni je čisto odgovarjalo, saj se nikamor ne mudi. Tako je bil plan za naslednji dan narejen v sekundi. Všeč so mi ljudje, ki povedo kakšne želje imajo in ne komplicirajo. Cilj do uspeha je le v dobri komunikaciji. Ker sem prišla še dovolj zgodaj, sem se uspela spočit in oprat vse cunje, ki so smrdele kot crkovina. Prenočišče je bilo ogromno in tako sem navezala stik z modelom z Urugvaja, ki mi je kasneje naredil čudovito morsko rižoto. Že dolgo časa nisem jedla tako dobre, ali pa sem bila samo tako lačna. Tudi letos tu Italijanov ne manjka in spoznala sem štirico mladih, ki so znali celo angleško, z dobrim smislom za humor. Kasneje sem se z njimi odpravila v lajf, na pijačo. No, na koncu so bile tri.
Manjkal je samo še Erik, ki se je odločil, da nama bo sledil. A se je prejšnji dan zajebal, ker je opral cunje, te pa se mu seveda niso posušile do jutra in je moral počakati, da mu jih posuši sušilni stroj. Tako je štartal na pot pozno in tudi temu primerno, prišel pozno. Vmes mi je poslal sporočilo, da umira zaradi vročine. Samo pohodnik lahko čuti in razume pohodnika in se hkrati tudi smeje, saj je bil nedolgo časa nazaj na istem.
Ko je bila ura že krepko čez deseto zvečer, sem šla v kuhinjo pripravit zajtrk za naslednji dan in zagledala Erika. Kot zombi je hodil po stopnicah s pirom v roki. Bila sem v šoku, saj sem mislila, da mu ne bo uspelo. Napadel me je smeh, ker je hodil, kot da je prišel z bitke. Stopila sem do njega in ga objela. Bil je tako srečen, da mu je uspelo priti do cilja. Za mizo mi je ob pijači pripovedoval kako čudovito se je na poti v glavi kregal z dobrim in slabim Erikom. »Kdo je zmagal,« sem ga vprašala, odgovoril mi je, da še nista zaključila, saj je prišel na cilj in ju je zmotil hladen tuš. Verjetno sva s smehom zbudila večino pohodnikov, od vsaj 150, ki so prenočevali v albergu.
Še vedno pa mi gredo usta do ušes, ko se spomnim na pripetljaj ko sem bila 2016 na poti s Tino. Ko sva pri 59 kilometrih končno prišli do dnevnega cilja, se je pred nama pojavila tabla v obliki puščice z napisom »the way to the next bar« tisti trenutek se je obema v očeh narisala krigla zlata, krigla mrzlega piva z malo pence, ki steče po kozarcu navzdol. Ooo, fuck me, yes…so, show me the way to the next bar! Ko sva usmerili proti baru, sva na poti videli fantastično sobo z razgledom za spanje. Pogled na most in reko, čista poezija. Takoj sva bili složni, da spiva tukaj in da je zdaj čas za pivo, zato res nisva imeli časa, da bi si od bližje ogledali svojo sobo v hotelu z milijon zvezdicami. In vem, da ti veš, da eno pivo ni nobeno… Tako se je najino »kofetkanje« zavleklo v noč. Lepo je bilo, a čas je bil za spanje. Ker pa sva bili lačni, sva si pred spanjem poskušali narediti sendvič. Zaradi teme nisva videli nič, lučki pa sta bili na dnu nahrbtnika. BRAVO NAŠE! In tako sta sir in salama padala po tleh, samo na kruh ne. Seveda sva pojedli vse, kar sva imeli. Zjutraj sem, kot vedno, prva odprla oči. Pred mano »speči« ptič. Mislila sem, da sanjam. Ko sem se dala v vertikalni položaj, sem videla še več »spečih« ptičev, za piko na i pa so jim družbo delale konjske fige. Čudna dekoracija sobe, si mislim v še wawiwi stanju, in rečem si, toliko o poeziji. In potem vidiš, da tvoja soimenjakinja še spi in pomisliš, kako zanimiv bo njen obraz, ko bo odprla oči. HAHAHAHAHA…Čakam, čakam, potem se zgodi. Ni mi bilo žal, njen obraz mi je naredil nasmeh pečenega mačka. Konec koncev sem tu zaradi dogodivščin, ki delajo tako lepe in zanimive spomine. Ja, lahko nama rečeš kar profi amaterčka. Ker nama je uspelo položit armafleks okoli pokopališča in ne na pokopališče. Kdor zna, zna. Nisva hoteli vedeti, koliko dreka sva prejšnji večer pojedli za večerjo. A kavo sva vseeno spili v družbi mrtvih ptičev in potem odpujsali novim dogodivščinam naproti.
P.S.: Veliko težje je pisati kot hoditi. Sam povem.
