Ker sem imela včeraj časa na pretek za počitek sem se odločila, da naslednji dan podaljšam etapo od uradne za tisti dan. Vem, da mnogi težko razumeti te dolge sprehode, a meni je hoja življenje, sprošča me, me napolni z energijo, predvsem pa se mi zdi, da je to kvaliteten način preživljanja prostega časa s samim seboj. Smisel tega pohoda je, da se nagledam lepe pokrajine, ki mi po vsak dan znova vzele dih in vsakim korakom več izbrisala vso grozo, ki se mi je zgodila letos. Zaradi katere sem prejokala preveč in sama se kaznovala preveč, kot je priporočljivo. A kako že starši radi pravijo majhnemu otroku – kazen mora biti vzgojna. Življenje je en kup enih odločitev in ne mora ti vedno izbrati najboljše, tako pač je v življenju. Slabe odločitve te ne smejo zaznamovati za celo življenje, imaš pa možnost iz njih se kaj naučiti. Jaz definitivno sem se. Tudi jaz sem šla čez vseh 5 faz žalovanja in ni bilo lahko biti v moji glavi. Sploh, ko sem šla skozi jezo in depresijo. Z grdimi mislimi sem vstala, z njimi preživela dan in šla z njimi spat. Tudi podzavest mi v spanju ni dala miru. Vse skupaj je bilo za mojo dušo preveč intenzivno, dihati s tem 24/7 s časoma človeka utrudi. Lagala bi, če bi rekla, da nisem razmišljala o samomoru, ampak ne zato, ker nisem hotela več živeti, ampak zato, ker nisem znala izklopit črnih misli v glavi, samo zaradi tega. Če bi se vrgla pod vlak pa bi bilo to rešeno v sekundi. Camino pa je tiste sorte dogodivščina kjer se vse s korakom za korakom vse postavi na svoje mesto v glavi, Camino je čas zame, da se spet dvignem in se začnem imeti spet rada. Vsak je svoje sreče kovač in zato sem danes tu, da svet spet probam videti lepše, da ni slab, da me je doletela samo smola. Če zajemaš življenje s polno lopato, boš doživel veliko lepega, a izkusil tudi mnogo slabega, veliko lekcij, Life is 50-50 chance. If you never try, you will never know. Tako jaz jadram skozi življenje,
Kakorkoli, včeraj nam je Ernesto rekel, da je najlepša pot od tu, tista najdaljša, se pravi, malo ob klifih in malo čez hribe. Mislim, da sem njegove beseda vzela preveč zares in mi je tako konec dneva uspelo narediti namesto 50 km od planiranega, 59 km. Spet je šlo za veličastno jutro, ko se ne moreš kontrolirati zaradi vse lepote narave, ki te obdaja. Vriskanja, plesa, skakanja in joka od sreče ni manjkalo to jutro. Kakšno lepo zdravilo za mojo dušo. Manjkala je samo jutranja kava, tako sem obrala svojo pot in nisem sledila puščicam, kot nam je svetoval Ernesto. To jutro sem pisala besede z rokami. Dan v presežkih. Na tej poti je veliko srfarskih hostlov, saj Atlantik ponuja čudovite valove za rekreacijo in jadranje na njih in uživanje. Večina njih je bila zjutraj še zaprtih, a eden izmed njih, je bil na mojo srečo že odprt in tako sem si tam privoščila svoj najljubši Camino zajtrk : kokakolo in kavo z mlekom. Zunaj hostla je sedela starejša gospa, ki me je pozdravila z lepim nasmehom. Vprašala me je, če sem na Caminu in z nasmehom sem ji prikimala. Takoj je prisedla zraven mene, saj je imela tisoč in eno vprašanje o tej odisejadi. Ena ura klepeta z njo je šla kot noč, hitro. Klepet z njo je bil res prijeten in lahko bi še ostala z njo, tako kot bi človek še ostal v postelji, ker je fino mehka in topla, a mora žal iti v službo. Tako sem se opravičila in razložila, da je pred mano dolg dan in je čas za pot pod noge. Gospa me je objela, mi zažela lepo pot in mi plačala moj najljubši zajtrk. Na dopustu uživam v pogovoru z naključnimi ljudmi. Gre za KEEP IT SIMPLE trenutke, kar mi na dopustu ustreza. Od Guemesa do Santandra, naj bi imela 10 km, a mojim nogam je uspelo narediti 17 km. Vreme za ta dan naj bi bilo oblačno, a seveda temu ni bilo tako in se je sonce pokazalo že ob 8ih zjutraj. Santander je veliko kaotično mesto in z lahkoto se izgubiš, kar se je tudi zgodilo. Tako sem se eno uro kregala z aplikacijo, ki me vodi na tej pot. Vročina in moji kratki živci, dobra kombinacija za znoret. Ko mi je uspelo priti iz mesta se mi je bitje srca spet umirilo. Nad velikimi mesti nisem ravno navdušena, sploh pri takih podvigih. Sonce je bilo ta dan neizprosno, čisti pekel in boj za preživetje. Pozitivna stran mest je, da imaš zaradi velikih zgradb kar nekaj sence, a ko si enkrat zunaj njih, na odprtem pa te sonce spet čaka, Jeba. Oblakov ni bilo. Berlinčan in Vsemogočno sta se odločila, da v temu boju ne mislita sodelovati, da nista toliko ubrisana in sta se tako dala ven iz tega filma, tako sem bila prepuščena sama sebi. No, Tina me je spet rešila. Ker je šlo pretežno za asfaltirano pot, to pomeni, da je vročina nabijala od zgoraj in od spodaj, nebo in beton. Zmagovalna kombinacija za vročinsko kap. Veličastni je le toliko poskrbel, da sem imela na poti dovolj cerkev, kamor seveda nisem šla na molit na kolena, ampak ležat, da sem si ohladila telo. Dal mi je kar nekaj fontan v katerih sem se tuširala, saj mi je koža že cvrčala od opeklin. To je pekel na Zemlji. Ohlajala sem se tudi v trgovinah, kjer so imeli klimatske naprave, samo zato, da se moje telo opomore. Vse te male pomoči pomagajo za kakšne 2 minute ali 3, a potem spet nastopi trpljenje. Jokaš in dvomiš v svoje sposobnosti. Tako sem se pri zadnjih 7ih kilometrih spet začela pogajati z Vsemogočnim. Da ne želim tu umreti, saj ne na tak način. Da bom od sedaj naprej pridna in ne bom delala več kot 40 km na dan, samo, da preživim ta dan. Bilo je tako hudo, da mi niti cigareta ni pasala, to pomeni, kar pomeni, da je res hudo, da mi telo tolče v rdečo. Ob pogledu na svoje noge, sem bila zgrožena, ena sama koprivnica od gležnja do medenice in nastopila je panika. Za piko na i pa še glavobol, ki je lahko prvi znak za vročinsko kap. Take me to church, now!!! Na srečo je prišla na pomoč Tina in mi rekla, da naj se za začetek pomirim, najdem primerno senco za pol urni počitek, ter naj si zavrtim komade, ki me pomirjajo. Da naj od tu naprej do konca poti hodi z odvezanimi supergi, zaradi boljše cirkulacije krvi in da bo vse ok, samo, ne zganjat panike. Zadnjih 7 kilometrov se je tako vleklo kot ponedeljek, glavobol ni popuščal, sence ni bilo, beton je bil vroč, prišli so krči, bolečina prehudo še zame, ki imam visok prag bolečine. Na zadnjem kilometru sem le zagledala klopco v senci, tu sem želela pasti v horizontalo, ker je bila vročina obupna. Obiskala me je Pobalina, kateri ekstremi niso tuji in me je tako z malimi in res počasnimi koraki odpeljala do prenočišča. Namenjena sem bila v malo srednjevaško vasico, ki je tlakovana. Hoja po tlakovci…no, vprašajte kolesarja kaj si misli o njih. Verjemite mi, da iz njegovih ust ne bo prišlo nič lepega. Prenočišča ni bilo ravno lahko najti in sem se v enem trenutku vrtela okoli svoje osi s telefonom v roki. Bila sem presrečna, ko sem ga končno našla in tako začela jokala. Ni mi bilo mar, če me vidijo vsi, ki so šli mimo mene. Enostavno, bilo je preveč. Do mene je pristopil moški temne polti, me vprašal, če mi lahko kako pomaga, odgovorila sem mu, da si želim samo mrzlega piva v senci in posteljo. Prinesel ga je meni in sebi. Ko sva ga spila pa me je z rokami dvignil v naročje in me odpeljal v notranjost hostla do recepcije. Spet sem začela jokati, saj je bila to lepe gesta. Kasneje sva se skupa odpravila na večerjo v hostlu. Tam je bila vsa bolečina in trpljenje pozabljeno, saj sva imela super dialoge, polne smeha iz poti. Tisti večer se je bilo težko stuširati zaradi bolečin in utrujenosti. Prišla je tudi sončarica na obisk in sem se pod tušem tresla kot analogna budilka. Ko sem zlezla na svojo posteljo, je moje telo gorelo zaradi celodnevnega sonca in nisem mogla zaspati, tako sem se šla kratkočasit na Facebook in tam izvedela, da mi je umrl prijatelj. Kaj naj rečem, joka ta dan ni manjkalo.
Prijatelj, upam, da si našel svoj večni mir in vedi, da še kako te razumem zakaj si naredil kar si. Počivaj v miru. ❤️
