Zaradi včerajšnjega druženja s soncem sem tako prišla do številke dve kar se sončarice tiče. Moje telo je gorelo in nisem mogla spati v spalni vreči. Hvala bogu pa sem spala v sobi kjer sta bili samo dve postelji in veliko okno. Punco, ki je spala v isti sobi sem vprašala, če je lahko okno odprto, da žarim in tako ugodila moji želji. Spet sem zaspala z mislijo kaj bodo rekle moje noge naslednji dan. Sem jih ubila in si zajebala dopust? Spala sem sicer kot dojenček in spet sem se zjutraj počutila ok, tudi noge niso štrajkale. Koprivnica je bila še vedno prisotna, a noge brez bolečine. Neverjetno kako hitro si lahko telo opomore, če konec dneva dobi vse kar rabi. Po večerji sem imela res dolg tuš in si kljub hudi utrujenosti naredila masažo nog. Ko sem začela s hojo, se je oglasila moja družba v glavi. Štirica me je vprašala, če se lahko zdaj, ko sem spočita in naspana končno pogovorimo o včerajšnjem poskusu samomora. Odgovorila sem jim, da lahko in vprašali so me, če je sploh še kaj za dodati. Odgovorila sem jim, da ne, da mi je vse jasno in tako je bila debata kar hitro zaključena. Vsemogočni se je držal dogovora, jaz pa tudi. Kar pomeni, da je bilo vreme oblačno, jaz pa sem naredila lepih 34 km ob plažah. Pot je začela popuščati kar se naporov tiče. A zaradi dogodka doma nisem bila ravno najboljše volje in tako mi je ta dan v glavi delal družbo prijatelj, ki je naredil samomor. Obudila sem spomine najinega skupnega druženja, še posebej tistega, ko sva se ponesreči srečala v Kranju, kjer sva šla na 3 pire in potem skupaj na bus proti Škofji Loki. Vsi na busu so se nama smejali in se zabavali, saj ravno tiho nisva bila in precej prešernove volje. Dan sva konkretno poslala v 3PM. Bil je to lep dan. Tako je bil ta dan namenjen njemu, poslovila sem se in imela z njim svoj pogreb. Ko sem prišla na cilj, me je čakala res udobna postelja, nisem rabila niti spalne vreče. Pogradi z zaveso, da imaš vsaj malo zasebnosti. Tako sem preostanek dneva zaključila z pisanjem dnevnih dogodkov. Aja, kar se tiče ljudi…mnogi so v Bilbau zaključili to odisejado zaradi pomanjkanja časa. Tim je šel domov, saj je začel svojo pot že v Parizu, Nemca sta imela prosti čas samo do Bilbaa, Ellen pa je 4 etape za mano zaradi žuljev in natrganih vezi. Tako da se moje telo drži kar ok.
