Noč je bila – oh čudež! – prijetno hladna. Končno sem spala kot človek. Budilka me je prebudila ob 5:45, kar je na Caminu skoraj razkošje. Akcija. Gremo!
Ker Natalija ni bila ravno v olimpijski formi (beri: delovala je kot, da so jo po stopnicah dol vlekli), sva se odločili, da prehodiva skromnih 22 km. Nisem je mogla pustiti same – čeprav je obstajal trenutek, ko sem razmišljala o tem. Ampak karma je
Prvih 10 km je bilo asfaltnih. Meni super, a njen vsak korak je spremljal zvok: "Ah!", "Ouh!", "Aïe!". Toliko je jamrala, da sem resno razmišljala, da zavijem na makadam, pa čeprav to pomeni ovinek čez Portugalsko. Na živce mi je šla.
Ampak glej, gospa ima jajca – da se odpravi na Camino sredi vročinske apokalipse, pri 66-ih, je skoraj junaško. Kapo dol. (Ampak ne moje, ker to je moja senca.)
Zjutraj sva se še malo pričkali glede smeri. Puščice so kazale eno, aplikacija drugo, Natalija tretje. Rekla je “No”, jaz “Yes”. Jutranja terapija za moje živce, katere res ne rabim na oddihu na Caminu. Na koncu sem ji pokazala aplikacijo, ki je jasno kazala pravo pot, a njej je bil to en sam velik No. Ker se mi ni dalo več ukvarjati s tem, sem šla naprej svojo pot, ona pa seveda za mano. Tipična francoska drama. Ni miru!!!
In potem... prizor za Oskarja: sredi poti se zaderem, da sva zašli, začnem jokat in se držat za glavo. Ona me pogleda kot, da me bo udarila s palico. Jaz pa izbruhnem v smeh in priznam, da se hecam. Samo zaradi tega pogleda sem bila pripravljena tvegati svoje življenje. Vredno!
Ustavili sva se na kavi in kokakoli – najin energijski koktajl. Na aplikaciji je pisalo: samo še 12 km! Juhu! In ker je pot peljala skozi gozd, so bila kolena in križ veseli.
Do cilja sva imeli samo še 1 km, ura je bila 11:00. Popolno. In potem… BOOM! Šok terapija: prenočišče je 10 km stran. A NE. NE. NE. Aplikacije so naju nategnile in to brez lubrikanta. Midve pa brez vode, sredi puščave, Natalija že čistov na robu z močmi. Sonce pa se je samo smejalo z neba in reklo: »Punci, zdaj pa res zares!«
Poskusim ji razložiti situacijo. Ona nič ne razume. Jaz govorim, ona zre vame kot pes, ki mu kažeš zemljevid. Meni vre kri, ton postaja vse bolj "kaminska debata z možem", ona pa zmedena bolj kot jaz pred španskim jedilnikom.
Nato – hiša, ljudje! Upanje! Pošljem Natalijo, ker zna špansko. In kaj dobim? Small talk o vremenu, vnukih, kozah... vse, samo ne o vodi, prenočišču in razdalji. Ura teče, sonce seka, jaz pa bi jo najraje zagrabila za komolec in jo odnesla. Na koncu končno izvem, da morava priti do info točke, ki je oddaljena 2 km. Tam nama bodo dal napotke za naprej.
Tam pa spet ista pesem. Natalija čeblja s prijazno gospo, kot da imata v rokah čaj in piškote, jaz pa crkujem na soncu. Po 20 minutah tega “Čaj de bla bla” sem eksplodirala. "Lepo prosim, če mi lahko nekdo v enem stavku pove, kje bova danes spali?!"
Na koncu mi le pove, da ima rezervirano: eno sobo v modelu, ki pa je 15 km stran. Jup, točno to, kar si dve sesuti ženski želita sredi opoldanske vročine. Na srečo se je pojavil rešitelj – lokalni šofer, ki naju je z avtom odpeljal do tja. In naj ti povem – bilo je kot vožnja v raju. Klima. Hitrost. In Natalijen "No, no, no."
Ta dan sva natolkli 30,49 kilometra in nabrali 317 metrov višincev – kar je, glede na dramo, žgoče sonce in skorajšnji umor zaradi francoskega 'non'-anja, čisto solidna etapa. Ni za Tour de France, je pa za zlato nalepko na Camino frižiderju.
