Včeraj, ko sva končno prispeli na cilj, sva si privoščili nekaj alkohola – v čast temu, da sva preživeli dan in da nisva končali v črni kroniki kot "Camino: dvojni umor". Motel je imel čisto simpatično vzdušje – kombinacija bencinske črpalke, lokalne gostilne in kamionskega odlagališča duš. Seveda, sredi ničesar, v radiju 20 km – če nisi domačin, kamionist ali izgubljen romar, te tja pripelje le... usoda.
V baru je lepo zadišalo po žaru in bilo je jasno: danes bo meni kratek – nekaj pečenega in nekaj hladnega za poplaknit.
Čakala sta me le še dva izziva: intervju z Denisom Malačičem za Svet na kanalu A (da, tisti Svet, kjer se Camino prelevi v nacionalno novico) in... veliko pomembnejši: opravičilo Nataliji.
Res nisem bila zadovoljna s sabo in svojim izbruhom ta dan.Povabila sem jo na kosilo kot opravičilo. Ona, kot prava Francozinja, seveda: "Ne, ni treba." Jaz, kot prava Slovenka: "Bo treba."
Kar občudujem pri njej, je, da ima že toliko prehojenega – življenjsko in dobesedno – da ve, da ljudje včasih bruhnejo neumnosti, ki jih ne mislijo. In jih zato tudi ne jemlje preveč resno. Ampak meni je bilo težko pri srcu. Rekla sem, da mi je žal, ona pa je odvrnila, da res ni potrebe. Ampak veš kako je – če ti je mar, ti ni vseeno.
Najprej pa še intervju. S kamero. Za ljudi. Za TV. Super, točno to, kar si želim – da me preznojeno in z očmi kot žaba pred dehidracijo, gleda ¾ Slovenije. Sreča v nesreči: Denis je res fajn sogovornik in Camino brat po duši. Samo kamera... kamera ni moja scena.
Po vsem tem je sledil najboljši del dneva – kosilo z Natalijo. Takrat sem izvedela, da je mama petih otrok (nekdo očitno ni počival v življenju), da uči matematiko, fiziko in kemijo (magični trojček), in da ima psa chow chowa – kar je zame avtomatski +10 na lestvici kulskosti. Priznam, od takrat naprej sem jo začela klicati kar "mama".
In mama teži. Po francosko. "Si se namazala? Si jedla? Si pila? Lahko bi manj kadila…" Na Caminu je postala moja osebna wellness aplikacija. In ja – ob vsem tem sem pomislila na svojo mamo. Če bi lahko s seboj vzela eno osebo, bi bila to ona. In čeprav to ni Camino za začetnike, vem, da bi zdržala. Moja kraljica. Ki upam, da bo živela dlje od mene. Ker drugače... nočem niti razmišljat.
Nazaj k Caminu – ob 18. uri sva že ležali v sobi. Mene je naslednji dan čakal maraton (45 km), njo pa bolj človeških 20 km. Ko sva pakirali, sem ji podarila še elektrolite in malo rdeče pese v prahu. Za pogon, kot Formula 1. Poslovili sva se z objemom, poljubčkom in hvaležnostjo. Camino na najlepši način.
Ob 4:00 me je zbudila budilka, ampak telo je reklo: "Ne še." Uspela sem vstati ob 4:30 in ob petih sem že bila na poti – spet po znameniti N 630. Nikjer nikogar. Idealen čas za misli, tišino in rahlo paranojo, če se kje za grmom skriva lisica z ambicijami.
Po 20 km sem si privoščila pivo v vasi. Ko sem sezula superge in dala stopalom dihati – bum. Objame me nekdo v vasi, kjer nikogar ne poznam. Kdo? Natalija, seveda. Kot duh preteklosti. Rekla je, da ne more hoditi, ker je bila pot asfaltirana. Jaz pa njej: "Pred tabo se res ne morem zbežati, a?"
Povedala mi je, da je štopala. Če ni avtobusa, pa avto. Camino po francosko, sem ji rekla.
V baru si je naročila zajtrk in me skoraj prepričala, da spet skrajšam etapo. In kdo je tu zmehčan? Jaz, jasno. Rekla sem: "Danes naj ti bo. Jutri pa gre moja karavana dalje." Dodala sem še: "Lahko prideš za mano, z busom ali Blabla car-om."
Ko se je odpravila naprej, sem jaz ostala še malo v baru, da napišem blog in ji dam prednost. Vem pa tudi, da bo, ko prideva na cilj, mir končan.
Preostanek poti je bil čisti zen – Camino Primitivo style: gozd, vzponi, padci, senca in Queeni v ušesih. Nobenih bolečin, samo Pot, glasba in jaz. Trio adijo.
Na cilju sem si zaželela samo še tišino in kozarec nečesa mrzlega. O današnjem dnevu pa več jutri – danes me je utrudilo čisto preveč francoskih samoglasnikov.
Kilometri: 33,67 – ravno dovolj, da sem zvečer hodila kot kavboj po tridnevnem rodeu.
Višinci: 691 – ne ravno Mount Everest, a noge so jih doživele kot mini olimpijado.
