Sedaj je verjetno že jasno, da na tem Caminu nisem zato, da bi se zahaklala z ljudmi. Dnevno prehodim veliko več kot ostali, zato spoznam ogromno ljudi, a je moj čas z njimi kratek, eno dopoldne ali max en dan, potem me ni več. Na tem Caminu ni nikogar, ki bi lahko zdržal tak tempo, to sem vedela še preden sem se odpravila na Pot. Večkrat, ko pristaneš na Caminu, večje izzive in želje imaš. Kondicijsko sem šla letos na Pot res dobro pripravljena, saj sem poleg hoje po domačih hribih, hodila še 3-4 na teden v fitnes. Ko Tam sem si učvrstila vezi in trenirala še druge mišice, ki pri hoji niso aktivne. Tedensko doma prehodom okoli 100 kilometrov.
Današnji dan se je začel ležerno in ni bilo volje za hoje. Tudi to se lahko zgodi. Postelja je bila tako udobna, da sem želela ostati v njej in zunaj je deževalo. A treba se je bilo odpraviti na pot. Nad vremenom se nisem upala pritoževati, saj je Vsemogočni vsepovsod in žal sliši vse. Do sonca mi ni bilo, do dežja pa tudi ne. Tako to gre tu, ko sije sonce, si želiš dežja, a, ko pada dež, hrepeniš po soncu. Nikoli prav. Včeraj sem gledala vremensko napoved za danes, ta je kazala oblačno in tako sem želela prehoditi več kot sva se dogovorila z Vsemogočnim, več kot 40 km, to bi. Ko sem začela gledala na aplikacijo in kalkulirala do kje grem danes, se mi je Vsemogočni prikazal kot strela z jasnega na desni rami in me vprašal, če prav vidi, da nameravam spet pretiravati. Vprašal me je po zdravju in dogovoru, ki sva ga imela. Odgovorila sem mu, da samo gledam kaj pot ponuja. Ni mi verjel, obtožil me je, da lažem in me spomnil, da naj ne pozabim najinega dogovor. Bilo je samo vprašanje časa kdo bo prej zajebal dogovor, jaz ali on. To je bil moj hladen odgovor njemu. Preostala ekipa je na to vprašanje že stavila kak dan prej in vsi so bili mnenja, da bom prva zajebala iaz, ki bo dogovoru pokazala sredinca. Ko se je Vsemogočni odpravil na to pot z mano, je približno vedel v kakšen kaos se spušča. Vedel je, da njegov prav bo meni v posmeh. Zato je opustil to idejo in se raje lotil »brati« mojih nenapisanih pravil Poti. Tako je poskrbel, da sta mi pot prekrižala dva zabavna Italijana, ki sta upočasnila mojo hojo z zabavnimi temami. Tako smisel hoje ni bil več o številu prehojenih kilometrov, ampak spoznavanju en drugega. Italijanom dialoga ne zmanjka. Mama, hrana in higiena so njihove debate. Ko smo obdelali vse te teme, smo ugotovili, da ta dan spimo v istem prenočišču. Starejšemu Italijanu, ki šteje 39 let je ime Cezar in tako ga od danes naprej kličem Julij Cezar. Vzdevek se mu je dopadal. Mlajši Italijan, ki šteje komaj 20 let in sliši na ime Aleksander pa je zame danes Aleksander Veliki. To so te pristopi, da te ljudje vzljubijo, ko njihovo ime zaviješ v legende, ki so zaznamovale določeno obdobje. Ne morem reči, da sta bojsa hodita počasi, a za moj korak le malo prepočasi. Ko smo prispeli v vas, kjer smo imeli prenočišče smo se ustavili v baru na pijači, a beseda na besedo zavita v humor, se je pijača zavlekla dolgo v noč. Ker je to njun prvi daljši pohod sta imela zame en kup enih vprašanj glede hoje, nahrbtnika in medicine. Rade volje sem jima odgovorila na vsa njuna vprašanja, saj vem, da so take informacije še kako koristne. Povedala sem jima tudi pravilo enega piva med hojo, a o tem kasneje. Z Julijem Cezarjem sva ugotovila, da imava podobne plane glede dopusta, se pravi sprehod vse do Finisterre in potem še Camino Portugues, če bodo noge zdržale. Julij Cezar je zelo zelo zabaven fantič, ki se zna šaliti na vse teme, tudi Berlinčan mu ni tuj, tako sva do večera zbijala takšne in drugačne šale. To so moji ljudje na Caminu, tisti polni življenja in, ki te lahko kaj naučijo. Italijanoma sem povedala da se čez dva dni ustavim v mestecu La Isla, kjer imam prenočišče prijatelj, katerega sem spoznala lansko leto na Caminu in, da se mi je javil preko Instagrama kjer si slediva en drugemu. “Zagrozil” mi je, da mi bo zameril, če se ne ustavim pri njemu na obisku. La Isla je oddaljena slabih 70 kilometrov od današnje pozicije. Povedala sem jima, da nameravam naslednji dan prehodit 50 km, ampak, da se moram o tem še prej pogovoriti z Vsemogočnim. Začela sta se smejati, ko sem jima povedala do mi letos dela družbo v glavi. Ker ne zmoreta toliko kilometrov na dan kot jaz, smo se tako odločili, da se jutri ločimo in se naslednji dan dobimo v La Isli, kjer si bomo dali duška.
