Moje noge so ta dan imele v planu prehoditi samo 19.685 korakov. Kar je zame mala malica in sem si tako večer prej privoščila zabavo z Ircema Vstala sem pozno, Irca prav tako, saj sta se zvečer med druženjem odločila, da se z mano odpravita v La Islo do prijatelja, ki ima prenočišče. Kličem ga Santos. Začuda smo se zbudili brez glavobola in se odpravili do prenočišča. Pot je šla na začetku ob plažah, potem pa se je dvignila med pašnike v hrib, kjer domujejo tudi krave. Kar par njih je zajtrkovalo in istočasno opravljale malo in veliko potrebo. No, lahko rečem, da pri njih gre bolj za veliko in ogromno potrebo. To so te fenomenalni razgledi na podeželju. Vsi tisti, ki me dobro poznate veste, da imam krave zelo rada, na krožniku, a smešna resnica je, da se jih bojim. Imajo čuden pogled, ko se z njimi srečaš z očmi, so masivne in čudno hodijo. Ne zaupam jim. Ko sem doživela jutranjo šok terapijo, da mi krave otežujejo prehod naprej sem iskala pot kako jih zaobiti pa ni šlo, tako mi ni preostalo drugega kot da se soočim z njimi. Nakar se je zbudil Berlinčan in mi povedal zgodbo o njegovi fobiji s čivavami. Povedal mi je, da je en dan sredi ceste zagledal čivavo in jo želel pobožati, ampak ga je ta napadla, ker kompleks majhnega, če vprašaš mene. Ta je začela bevskati nad njega in začela teči za njim in iza ozadja so se ji pridružile še 3 čivave. Rekel je, da tele krave na poti niso nič v primerjavi z čivavami. Mam jst to, je rekel, Vsemogočni pa, da naj samo zamižim in grem mimo njih, da bo vse ok. In ne moreš verjeti, res je bilo. Ampak lej, tudi krava ima lahko slab dan. Ko sem prišla v mesto kjer smo bivali tisti dan, sam v lokalu počakala Irca, da se tja odpravimo skupaj. In kot se za irski slog spodobi, sta v mesto prispela vsak s svojim pirom v roki. Kako se je kasneje dan odvijal pa bom rekla samo to: Lahko je Irca v bar spravit, no, težko ga je pa ven iz njega dobit.
Najboljši žuri so tisti nedokumentirani.
Lep pozdrav, 5. amandma.
