Prejšnji dan sem Santosu povedala, da bom šla zjutraj zgodaj na pot in da ga ne mislim buditi, tako sva se poslovila že zvečer. Jaz sem se mu zahvalila za gostoljubje, odlično kosilo in večerjo, on pa mi je zaželel lep preostanek poti. Za na pot mi je dal vrečko z makaroni, paradižnikovo omaki in tuna konzervo, saj ima prenočišče kamor sem namenjena kuhinjo. Poslovila sem se tudi od Italije in Irske, saj so naslednji dan nameravali prehoditi samo 25 km, kar je zame premalo. Mene je čakalo 43 km. Izmenjali smo si telefonske številke, da se slišimo med potjo oz. na koncu poti za ponovno snidenje. Ker sem včeraj preveč pojedla se je to tudi zjutraj poznalo, hoja je bila otežena in želela sem si poriniti prst v usta, da jo izbruham, a gorenjček v meni tega ne bo naredil. Sploh pa je bila hrana predobra in bi bil to kriminalno dejanje. Bo že šla ven s kilometrino, sem si mislila. Ta dan je bila Pot zanimiva kot branje uradnega lista. Nič posebnega, lepi razgledi s plažami so se zaključili. Moj zadnji dan, da se odločim ali ostati na Camino del Norte ali presedlati na Camino Primitivo, ki ponuja spektakularne sončne vzhode v hribih z meglico, ki ti spusti čeljust do tal od wooow. Moja najljubša pot, ki pa ima žal dva ogromna minusa…prvi je, da ta pot od začetka do konca smrdi po živalskem dreku in so krave vsepovsod. Drugi pa, da je pot prekratka. Tako sem se odločila, da bom raje vohala mrtve ribe Atlantika. Pot za tadan ni bila zahtevna do zadnjih 15 km, potem pa je spet pokazala zobe. Vzpon kot ga že dolgo ni bilo in kar ni ga bilo konca. Do vrha sem se kopala v lastnem znoju. Tu je šlo spet za bipolarno motnjo in pogajanjem z Vsemogočnim v moji glavi. Ko ima Vsemogočni mačka, ker je en dan prej pretiraval z vsem. No, vse kar lahko rečem je, da ni bil nežen z menoj. Skurjen in nadrkan, tako ga bom opisala ta dan. Hoja gre ponavadi: levo, desno, levo, desno, no pri meni pa je šla: levo, fuck, levo, fuck, levo, fuck you, levo, fuck, levo, fuck, levo, go fuck yourself. Iz ust so padale utečene kletvice v slovenščini, italijanščini, španščini in nemščini, prišlo pa je tudi do par novih v norveščini. Vedno letijo kletvice iz mojih ust, ko gre za vzpon. Ta dan pa je šlo za brutalen vzpon, dolg 2 km. Zdelo se mi je kot da plezam proti peklu. Ko mi je končno uspelo priti do vrha, me je tam čakal močan veter in dež. Tisti dežnik, ki sem ga kupila v mestu je doživel svoj konec po 100 metrih spusta tega hriba, Pihalo je zmerno do pretežno neverjetno. Čas za topla oblačila, če nočeš zboleti. Spust se je vlekel 5 dolgih kilometrov. Rekla sem si, ok, še tole prehodim in sem pri prenočišču. Vedela sem, da je prenočišče v katerega sem namenjena malo oddaljen od moje poti, saj je tako pisalo v aplikaciji. A malo zame pomeni pol kilometra ali pa max 1 km. Ko sem se spuščala po hribu, sem gledala na relief kje se nahaja to prenočišče in izgledalo je mnogo več od enega kilometra. Nisem bila srečna, predvsem pa premražena. Ko sem prišla v vas sem se ustavila v baru na kokakoli, a so bili ljudje tam tako glasni, da sem se po hitrem postopku pobrala od tam. Vmes sem natakarju pokazala sliko prenočišča in ga vprašala za smer, da slučajno ne zajebem, z rokami mi je pokazal smer v desno in rekel da je do tja 2 km. No, do tja je na koncu bilo 4 km. Kaj zame pomeni malo sem že povedala je pa to tako nekako, če rečem, da bom malo zamudila, recimo 7 min, no v tem primeru je to recimo ena ura. Fuck you! Med hojo do tja sem se spraševala, če je sploh kdo tok nor, da gre 4 km iz poti v prenočišče, saj to pomeni, da naslednji dan delaš še dodatne štiri. In kot je do sedaj verjetno že vsem jasno, moja domišljija ne pozna meja. Možgani so si privoščili vse najhujše scenarije v tem prenočišču, ki leži sredi vukojebine. Ja, narediti iz muhe slona, v tem blestim. Te 4 kilometri so se vlekli kot jara kača, utrujena sem bila od grdega vremena in brutalnega vzpona. Želela sem si samo toplega obroka in vročega tuša da se ogrejem. Ko sem prišla do tja sem bila seveda pozitivno presenečena, saj me je za začetek lepo pozdravil otrok, ki me je objel okoli pasu in mi dal krasen nasmeh. Mislila sem si, ok preživela bom to noč, ker kjer je otrok tam je življenje. Prenočišče je bilo v lasti večje družine in vsi so bili krasni do mene. Bravo, Tina, res bravo, lepo si si "polepšala" zadnjih 4 km. Prenočišče je bilo ogromno, tako sem lahko izbirala kje bom spala, odločila sem se za posteljo ob oknu, saj se želela svež zrak. Čas je bil za pripravo toplega obroka v tisti veliki kuhinji, ki sem jo videla na sliki. A kuhinja brez ponev, krožnikov, vilic in drugih stvari ti kaj dosti ne koristi, a ne. Spet nisem bila srečna, ker sem vso to hrano v nahrbtniku nosila zaman. Dodatna teža katere res nisem želela imeti na tistem vzponu in druge hrane nisem imela s seboj. To je tako, ko hočeš ugoditi Berlinčanu z zdravim prehranjevanjem, potem pa na koncu sam sebe zajebeš. Sendvič me ne bi nikoli razočaral. Tako sem se lačna odpravila pod tuš in v horizontalo, saj me je naslednji dan čakal dolg dan
Mi je pa uspelo izračunati koliko je 550 kilometrov v korakih in to je 766931. Toliko so prehodile moje noge do sedaj v 16. dnevih. So v krasnem stanju in mislim da bom celo en dan preje na cilju od planiranega.
