Ni ga čez prvo jutranjo kavo. Gre za jutranji ritual, ki ga v bistvu ne potrebujem, ampak si ga želim. Čik ob kavi in 10 min, da se mentalno postavim na noge. Je že dovolj hudo, da na dopustu vstajam ob 5:30, da ne hodim predolgo časa po vročini, še huje pa je, da je do prve kave uro in pol hoje. Andrea zjutraj hodi hitreje od mene. Molje telo in um je v drugem svetu zjutraj in nisem sposobna funkcionirat tako zgodaj, zato je bil prvi v mestu, Tanguy, Francoz pa za mano. Nenapisano pravilo je, da izbiraš lokale samo na poti in ne 5 metrov levo ali desno stran od poti, ker gledaš samo naravnost. Ustavila sem se pri prvem lokalu in pogledala, če je notri, ni ga bilo. Poslal mi je svojo lokacijo preko MSN, a mi ni uspelo priti do njega, vedno bolj sem se oddaljevala od njega na Google zemljevidu. Šla sem malo nazaj pa malo naprej, No, pol sem šla pa samo še naprej, ker se mi je odfukalo, saj se mi ni dalo s tem več ukvarjat. Nazaj do prvega kafiča je bilo že predaleč, saj bi morala it po klancu navzgor. En dan prej so imeli Španci spet fiesto in to pomeni, da je bilo mnogo lokalov zjutraj zaprtih. Tako na sedmem kilometru nisem prišla do kave, ki sem si jo tako močno želela. Na aplikacijo sem pogledala koliko imam do naslednjega mesta oz. do kave, ta je rekla 3 km. En malo se mi je stemnilo pred očmi in tako sem nadaljevala z jezno hojo. Nisem bila srečna. Andreii pa sem napisala, da mi je zajebal prvo kavo in da ga bom danes ubila. Da sem razpizdena in da bolje, da se danes ne srečava, ker se ne bo dobro končalo. Da ne želim govoriti z njim. Lej, vem, da gre samo za kavo, ampak gre za faking prvo kavo!!! Za drugo in tretjo tudi če ji ni. Prva je pa MUST. Ivan Cankar bi me tu podprl. Ko sem prišla do naslednjega mesta, sta bila prve dva lokala na mojo srečo seveda zaprta. Spet sem pisala Andreii, da, če v tem mestu ne dobim kave, naj začne kopat grob in to ne zame. Imel je srečo, naslednji lokal je bil odprt. A vseeno nisem hotela govoriti z njim, ko me je dohitel. "Samo pojdi naprej, če si hočeš dobro, ker jezne Tine res nočeš spoznat, še sama se nočem družit z njo." Nasmejal se je in odšel naprej. Pametno. Ko smo prispeli na cilj, je Andrea želel nadaljevati s hojo saj smo bili zgodnji. Jaz sem imela druge plane za zaključek Camina. No, ko smo prišli v prenočišče, mi je bilo žal, da nismo nadaljevali, saj je bil obupno. Odločila sem se, da se sploh stuširala ne bom, ker sem bolj čista kot pa kopalnica, pa smo dolgo časa hodili po zaprašeni poti. Tako sem se samo na hitro umila v lijaku. Prostovoljec, ki je delal v prenočišču, me je vprašal kaj poslušam, saj je opazil slušalke v mojih ušesih, ko sem sedela za mizo pred prenočiščem, odgovorila sem mu, da 3 dni poslušam že en in isti komad in da sem zrela za psihologa. Kasneje smo Tanguy, Andrea in jaz sedeli stran od ljudi in poslušali svojo glasbo, nakar se je model, ki me je prej vprašal kaj poslušam, odločil, da bo prisedel in nam dal za poslušat svojo glasbo. Ne morem verjeti, da imajo lahko ljudje tako slab okus za glasbo, sam pa je bil nad njo navdušen. Glej in se čudi. Glede na to, da sem bila 12 let v zvezi z DJ-jem, sem si mislila, da je taka muzika sramota za elektronsko glasbo, tako sem si raje dala na oči sončna očala, da ni videl kako trpim in se zgražam, saj ga nisem želela užalit. Ker sem le rabila streho nad glavo, sem pustila jezik raje za zobmi. Kasneje smo se odpravili v mesto, ki je imelo čudno energijo, predvsem pa je bilo svinjsko. Tako smo se odločili, da naredimo poskus samomora z večerjo, sama sem pojedla dva obroka: špagete in ogromen zrezek s pomfrijem. Saj sem želela čimprej zaspat in zjutraj čimprej zapustiti to mesto. Noč je bila slaba, saj so ga pohodniki žurali tja do 23-ih, mi pa smo bili v postelji že pred deveto. Naslednje jutro sem bila deležna vseh možnih kletvic od Andree in Tunguya za tako slabo odločitev prenočišča. Jebi ga, vsak človek ima pravico kdaj zajebat. Zajebek sem rešila tako, da sem jima v prvem lokalu, ki je bil odprt na poti kupila kavo in zajtrk. In tako smo se spet lepo gledali.
Ta etapa pa je bila zame leta 2016 tudi najtežja….
Za ljubitelja dolgih sprehodov ni hujšega, da z bolečino začne jutro, z njo hodi, gre z njo spat in naslednji dan vse ponovi. Seveda si v takem primeru pomagaš s protibolečinskimi tabletami, a ne gre pretiravat, saj niso dobra za želodec, pa tudi sicer si raje pomagam z domačimi mavžami. A kaj, ko se telo pri vsakodnevni uporabi vsega tega navadi in te zadeve nimajo več haska. Potem trpiš kot žival v kletki. 2016 sem na tej etapi tako trpela, da smo se odločili, da prehodimo samo 20 kilometrov, ker enostavno ni šlo več, a treba je bilo priti do prvega prenočišča. Tisti dan sem za 5 kilometrov potrebovala več kot dve uri. Brez bolečine to naredim v slabi uri. Bolečine se ne da izmeriti, lahko pa rečem da je bila tiste vrste, kot bi zabijal žebelj z macolo v nogo in je vsak udarec močnejši. Tisti dan sem se od hudega nekajkrat zjokala. Pa še kak drugi dan tudi. Taksija ne moreš poklicat, ker si sredi faking vukojebine, busa ni, zato pač ideš dalje. Ni pa dosti manjkalo, da bi v štopala gospoda na konju. Žal še ne znam špansko, z govorico telesa pa se mi ni dalo ukvarjat, kaj šele z znakovnim jezikom. Ko mi je le uspelo priti do prenočišča, nisem bila sposobna obleči niti postelje, kar je nujno, če hočeš spati tam in tako sem od utrujenosti samo padla na tla pred posteljo in zaspala za kake tri ure. Ko sem se zbudila je bila postelja postlana. Hvala Tini, ki je to delo opravila namesto mene. Eno delo manj po naporni hoji. Tako sem se samo še odpravila na pivo, ubit bolečino in tečnobo za nekaj ur, saj sem vedela, da naslednji dan ne bo nič bolje. Morala sem razmisliti, kako bom prehodila preostalih 240 km z obema frdirbanima nogama do Santiaga. Nikoli ni bilo lažje, bilo je samo drugače. Z bolečino sem tako vsega skupaj hodila tri tedne.
Na tej Poti je vsak svoje bolečine kovač.
