Če misliš, da se spomnim imena kraja, kjer sem včeraj spala, se motiš. Veš koliko kilometrov boš prehodil, a greš mimo miljon vasic, ki imajo čudna imena in si jih je nemogoče zapomniti. V spominu ostanejo samo imena večjih mest. Za današnjo etapo vremenska napoved ni kazala najbolje. Dež, ampak šele ob 14.. No, očitno je v Španiji samo vreme hitro, ker je začelo padati že ob 10., mi pa smo bili šele na 20 km. Namenili smo se prehoditi 40 kilometrov. Deževati je začelo ravno, ko smo se začeli vzpenjati v osemkilometrski hrib, na 1400 nadmorske. Kar hitro sem prehodila prve 4 kilometre in sem si mislila, da se mi je kondicija za v hrib blazno izboljšala in da ne pobiram več pljuč s tal. No, ni dolgo trajalo za "fuck you" trenutek. Ko hodiš v hrib se dobro prepotiš, na sebi imaš še nahrbtnik, zaradi katerega še bolj švicaš. Telo je pregreto, cunje, ki jih imaš na sebi pa mokre. Na vrhu hriba smo imeli dež, meglo in veter. Najlepše tri stvari za zjokat se in poklicat mamo za pomoč. Po vzponu je seveda sledil spust in začelo me je seveda zebsti. Ker nimaš veliko oblačil s seboj, se ne preoblečeš, saj boš drugače prišel v prenočišče z vsemi mokrimi cunjami in se ne boš mogel ogreti, tako hodiš dalje s tem kar imaš na sebi. Da bi se nazaj ogrela, sem začela teči, a je bila pot blatna in spolzka in bi lahko prišlo do usodne napake, padca. Očitno so od leta 2016 malo spremenili smer poti, saj pot ni šla samo navzdol, ampak je bila kot na Krasu, gor in dol, čudovito za uničit kolena in dušo. Do 39 kilometra pot ni popuščala. Dokaj brutalno. Hodili smo skozi vasi in upali, da bo kak bar odprt, kjer bi se saj malo pogreli. Zaman. Imela sem že čisto mravljinčaste roke, prstov sploh nisem mogla več pokrčit. Ko sem končno prišla do prvega lokala, ki je bil oddaljen od mojega prenočišča še 3,5 km, sem zavila vanj, da se vsaj malo pogrejem. Vse ti pove, kako mrzlo je bilo, če rečem, da so v kaminu gorela drva. Priznam, nisem si želela naprej, ker je bilo vreme res obupno, a sem si rekla, da je bolje potrpeti še teh 30 minut hoje navzdol in si potem privoščiti res topel tuš. Tako sem zbrala pogum in šla v "Sibirijo." Zelo kmalu sem postala čisto trda kot skala zaradi mraza in ni bilo šans za hitro hojo. Čisto trpljenje do zadnjega metra in vidljivost tako slaba, da še ptiči niso leteli in so si vzeli prost dan. A zdaj saj vem, da se na Camino ne bom odpravila v drugih letnih časih, saj raje umrem zaradi vročine kot pa podhladitve. Ko sem prispela v prenočišče, sem bila prvič na tem Caminu zares utrujena. Pasalo mi ni nič, samo topel tuš. Glede na to, da ima prenočišče 80 postelj, sem se ustrašila, da bom dobila hladen tuš. A sem se motila, vroče vode ni zmanjkalo, tekla je vseh 20 min, ko sem sedela v tuš kabini. Lahko bi prespala tam, tok mi je pasalo. Notri sem bila dokler se nisem zmehčala, cunje sem oprala kar v tuš kabini, da sem jih potem dala samo še v sušilni stroj. Na pot vedno vzamem saj dve dolgi bombažni majici, spodnjo majico in trenirko in res ni boljšega občutka, ko daš nase suha oblačila, da te grejejo naprej. Male zmage. Andrea in in Tanguy sta bila kar razpoložena za zabavo, jst pa sem prvič na Caminu rekla, da ne zmorem nič več, da sem utrujena in da vidim samo še posteljo, da me je vreme uničilo. Tako sem se poslovila in šla ležat. Bila sta v šoku, saj tega nista pričakovala od mene, saj sem vedno tista, ki je razpoložena za zabavo. Moj počitek je trajal celih 30 min, saj sem v sosednji sobi zaslišala zvok kitare in ljudi, ki so zraven peli. Moja duša me je spravila iz postelje, ker tega pa res ne smem zamuditi. Počivala bom ponoči. Lepo prenočišče, narejeno iz lesa, z veliko dnevno sobo in udobnimi kavči. Tam sta bili dve kitari, sintesajzer in razpoloženi mladi Italijani. En od njih je znal igrati na kitaro, drug na sintesajzer in tako se je zabava začela. Italijani so mogoče res glasni, a se znajo zabavati. Do žensk imajo spoštovanje in so pravi gospodje. Naredili bodo vse, da se ženska dobro počuti. In, če bi šla za en teden na obisk v Italijo, bi se zredila za najmanj 5 kg.
Če se je zabava začela s kitaro in sintesajzerjem, se je tako nadaljevala in zaključila z JBL zvočnikom. V trenutku je bilo v dnevni sobi saj 20 pohodnikov željni zabave in sprostitve, tako smo naredili plesišče in plesali do desetih zvečer, tudi na mizah. Vzdušje je bilo fenomenalno. Šefica prenočišča je bila navdušena nad glasbo in našo energijo in se nam tako pridružila na zabavi. Ženska, ki ima Camino v srcu, saj ga je tudi prehodila. Stara okoli 60 let in točno ve kaj pohodniki rabijo, ko dan zaključijo s pohodom. Taki ljudje mi povrnejo vero v ljudi. Ta večer je bil zaenkrat najboljši od vseh Caminov, ki sem jih prehodila. Zabava, ples, smeh, dobra glasba in razposajeni ljudje. Prenočišče narejeno iz lesa pa pomeni tudi, da zvok pride bolj do izraza. Akustika! Če se je Andrea še do tega dneva delal norca z mene, ker sem imela vso glasbo naloženo na telefon, saj baje živimo v 2022 in imamo Soundcloud in YouTube in druga jajca, sem mu ta dan zaprla usta, saj so vsi moji komadi na 320 bpm in nič manj, se pravi, kvaliteta zvoka. Na telefonu imam tako lepo popredalčkane zvrsti glasbe za Camino in tako ne rabim nič iskati. Pri menjavi komadov moraš biti hiter, saj so ljudje neučakani. 15 let druženja z DJ-ji te marsičesa nauči. Kakorkoli, bolj, ko se bližamo koncu poti, bolj smo željni zabave, istočasno pa bi se najraje obrnili in šli nazaj, ker je tu enostavno tako lepo, da se lahko samo zjokaš in dereš od sreče. Nočeš priti na konec, saj veš, da se bo tam vse to nehalo. Toliko svobode, sreče in zadovoljstva ne dobiš nikjer drugje. Tukaj se ti poslabša na bolje in prav je tako.
Aja...prehodili smo več kot 40 km, ampak s temi ekstra kilometri sem se nehala ukvarjati že ene 6 dni nazaj. Če narediš ekstra 2, 4, 7 ali 10, je isto.
