Včeraj sva se z Natalijo skupaj odpravili v trgovino, da napolniva želodec. Možakar v trgovini je znal angleško, zato sem kar malo pomislila, da bi ostala tam – pred trgovino, ima namreč tudi stole, tako gre za trgovino z barom. Če ti manjka kakšen kos oblačila, ga lahko kupiš kar tam.
Medtem ko se je vas pripravljala na fiesto, sva midve z Natalijo hladili noge in delali plan za naslednji dan. Jasno mi je povedala, da bo jutri šla v Salamanco, saj bi se rada udeležila maše ob 12.00. Je katoličanka. Jaz sem ji rekla, da to ni ravno moja skodelica čaja, in da bi rada šla naprej od Salamance – v kraj, ki je trenutno oddaljen 36 km. Potem pa sem začela razmišljati, da spanca verjetno spet ne bo, saj bo mladina žurala tudi pred najinim prenočiščem. Tako nama je povedal lastnik. Rekel je tudi, naj nujno zakleneva vrata, ko greva spat, da komu ne pade na pamet žurati kar v prenočišču.
Tako sem se odločila, da jutri spim v Salamanci. Greh bi bil to mesto preskočiti. Natalija je bila vesela – očitno ji ustreza moja družba.
Tudi v tem prenočišču ni bilo klime, le dve strešni okni, ki sta bili precej visoko. Zato sem se odločila, da bom danes malo plezala in spala na zgornji postelji pograda, tik pod oknom. Tako bom imela svež zrak in pogled na zvezde. Spat sva se spravili kar zgodaj, ob 19.00. Ker tu svetloba traja skoraj do 22.00, si je Natalija naredila bunker iz kovtrov okoli postelje, da je imela temo. Rekla sem ji, da bo zjutraj kuhana, ker ne bo imela zraka, a ji je bilo vseeno. Medtem je še potožila, da je premalo vtičnic in samo ena pipa za vodo v kuhinji.
Začela sem se smejati in jo vprašala, če je pozabila, da je na Caminu. Luksuz tu ne obstaja – tu so le osnovne stvari za preživetje. Zato imam Camino rada – opomni te, da za življenje in srečo ne potrebuješ veliko. Ljudje smo preveč navajeni na samoumevne stvari: trgovine na vsakem koraku, bari, bankomati, udobna postelja, lepa kopalnica, urejena kuhinja. Tu je vse obratno. In ko se vrnem domov, vse to bolj cenim. Camino te uči preprostosti življenja. Strinjala se je z mano – brez tistega svojega “No”. Bila sem v šoku.
Noč je bila zame mirna, spala sem odlično. Ob 3.00 me je zbudil le poln mehur. Takrat sem slišala glasbo – no, bolj bas. Na to sem navajena iz svojih žurerskih časov, zato me ni motilo, celo uspavalo me je. Dretja ljudi ni bilo, zato sem hitro spet zaspala do šestih zjutraj. Plan je bil, da odrineva ob 6.30, saj naju čaka le 20 km. In res sva šli – a vsaka svojo pot. Ona po Camino poti, ker ima rada neprijetno masažo stopal, jaz pa po cesti.
Začeti hojo ob sončnem vzhodu in na asfaltu – zame raj. Lepo je bilo in prav nič vroče. Ko sem prehodila 10 km, pa mi nasproti pripelje avto znamke Porsche in ustavi. Za volanom je bil gospod iz včerajšnje trgovine, ki se mi je nasmejal in vprašal, če sem že zajtrkovala. Rekla sem, da nekaj malega. Avto je zapeljal ob rob ceste, iz prtljažnika pa je vzel 4 churose in pivo. Rekel je, da si zaslužim dober zajtrk. Odgovorila sem, da je ura šele 8.30 in da je prezgodaj za pivo. Vprašal me je, če jutri delam. Rekla sem, da ne. Potem mi je rekel, naj se usedem na tla, kjer si bova privoščila zajtrk. Pa sem si mislila – zakaj pa ne, vse to spada pod Camino.
Bilo je jutro, kot ga še nisem doživela. Na koncu mi je ponudil prevoz do Salamance in za trenutek sem res pomislila, kako lepo bi bilo se peljati z njim do mesta. Konjska moč, zvok in vonj bencina. Čista poezija. A žal mi ego ni pustil. Zahvalila sem se mu, mu dala poljub na lice in močan objem, nato pa sva šla vsak svojo pot. On delat na nedeljo, jaz pa se zabavat v Salamanco.
Od zadovoljstva sem celo potočila solzo – kako malo je potrebno, da ti nekdo nariše nasmeh in polepša dan. Ne bom ga pozabila.
Pot do Salamance je hitro minil. Veliko kolesarjev z nasmehom na obrazu sem srečala. Pred mestom sem se ustavila še v baru, ki se imenuje Mati. Ker, kot bi rekel Cankar – “Mati, kave bi”. Tokrat je bila moja kava pivo.
Ko sem imela samo še 5 km do cilja, sem v daljavi zagledala “mami” – Natalijo. Hodila sem za njo, da mi ne bi zmotila zena, saj vsi vemo, kaj se zgodi, ko pozdraviš Francoza. Videla sem, da išče makadamsko pot, a ta ne pelje do centra mesta, do tja je samo lepo urejena asfaltirana pot za pešce in kolesarje. Vidno je trpela na asfaltu. Ko je bilo do cilja samo še 2 km, sem jo le poklicala: “Natalija!” Skupaj sva vstopili v prijetno mesto z lepim utripom, kjer lahko kitaro slišiš na vsakem koraku.
Ko sva se znašli v centru, je bil čas, da se ona udeleži maše, jaz pa napišem današnji zapis ob spremljavi kitare ob katedrali. Ne potrebujem veliko – samo malo sence in glasbe. Več o tem mestu pa kasneje, ko si ga ogledam.
