Tudi za ta dan je bilo napovedano slabo vreme, zato smo lahko s spanjem malo podaljšali. S hojo smo začeli okoli sedmih zjutraj in etapa se je začela z dolgim sestopom. Dežja ni bi bilo, je bila pa megla in vidljivost spet slaba, tako mi je seveda uspelo spregledati rumeno puščico, ki služi za markacijo. Ker sem zajebala, sem morala nazaj gor, v hrib, ki ga zelo ljubim za dobro jutro kot že veste. Zgrešena smer se namreč ni združila s Camino potjo, tako mi ni preostalo drugega kot po isti poti nazaj gor. Vmes je seveda začelo deževati, a me ni motilo, saj sem bila oblečena primerno in vetra ni bilo. Ta nevidni sovražnik, ki ti lahko uniči voljo do hoje. Ko sem tu hodila 2016, sem imela lepe poglede na hribe in je bila pot čudovita, letos pa zaradi megle, samo pot, ki jo želiš čim prej prehoditi z glasbeno spremljavo, da ti je vsaj malo lažje. Vedela sem, da je to tudi zadnji dan, ko lahko uživam v samoti, saj od jutri dalje sledi 8 in 9 krog Dantejevega pekla, zaradi črede ljudi na Poti. Zadnjih 100 km, kjer nastopi utesnjenost, saj v Sarrii začnejo hoditi ljudje, ki imajo željo prehoditi zadnjih 100, saj edino na zadnjih 100 km do Santiaga dobiš tisto jebeno papirnato, če prehodiš zadnjih 100. Ta dan je bil tudi zadnji z Andreo in Tanguy-em v skupnem prenočišču. Moja želja je namreč, da zadnjih 70 kilometrov prehoditi sama v enem kosu. Zadnji izziv. Zanima me, če zmorem to tako mentalno kot fizično. Francoz je nekaj dni nazaj rekel, da se mi bo pridružil pri tem podvigu, a se je vmes premislil, saj ima bolečino v stegnenici. Andrea je rekel, da ne bo sodeloval pri tem norosti in si ga bo vzel po italijansko, na izi. Na zadnji skupni dan se je kakopak premislil in se je odločil, da v Santiago prispe v petek in ne v soboto. Kar pomeni 2 krat po 50 km na dan. Francoz se je odločil za 1 krat po 40 km in zadnji dan 60 km. Moj plan pa predzadnji dan 30 km in zadnji dan 70 km. Ob zadnjem pivu sem se pošalila na Francozov račun, da se bo premislil, saj noče biti tisti Francoz, ki je punci rekel NE. Odgovor je bil spet "Fuck you, Tina." Pa moraš ljudi mal špiknit, kjer boli. Spet je padla stava, da plača gin tonic če se premisli, sicer ga plačam jaz v Santiagu. Ta dan sem mu dala svojo čudežno kremo, nad katero je bil navdušen, saj bolečina izgine in hoja postane spet prijetna. Rekla sem mu, naj jo obdrži, da je ne potrebujem več, ker sem na koncu poti in tudi, če hodim 2 dni z bolečino, ne bo s tem nič narobe. 2 dni nista nič v primerjavi z 21. leta 2016.
