Noč smo preživeli brez motorne žage (beri: smrčanja) in tako začeli s hojo ob 6:00. Med včerajšnjim druženjem z Gro sem ji povedala, da najraje hodim sama v svojem tempu. Takrat nimam želje po komunikaciji z drugimi pohodniki, saj mi kradejo energijo. Hodim sama do zadnjega kilometra, rabim mir in družbo svojih misli ter glasbo. Konec dneva s kilometri pa z lahkoto skupaj probava rešiti svet ob kozarcu piva ali dveh. Isti ptiči skup letijo, mi je odgovorila in tako sva naslednji dan štartali na pot vsaka v svojem tempu. Ker je Camino moj drugi dom in se mi zdi neznana pot preveč domača in je samo vprašanje časa kdaj bom šla v napačno smer, ker bo šla moja pozornost na rumene puščice, ki te vodijo do cilja na dopust. Drugi dan hoje in že sem bila pri prvem zajebku. Pri 29 kilometru sem namreč spregledala rumeno puščico in šla v brutalen klanec, kjer bi me še polž prehitel. Ko sem prišla na vrh hriba, ni bilo nikjer nobene rumene puščice, kar mi je bilo čudno in sem tako končno pogledala na aplikacijo, katero uporabljam za to Pot in ugotovila, da sem konkretno zašla. Stemnilo se mi je pred očmi. Bila sem jezna sama nase, ker nisem bila pozorna na rumene puščice na poti. Je kar je, sem si rekla in odprla Google maps, da vidim, če od tu naprej vodi pot do mojega cilja za tisti dan. Aplikacija mi je sicer dala zeleno luč, ampak do cilja bo še nekaj vzpona, kar pomeni pobiranje svojih pljuč s tal. Ni problema, samo da ne rabim it nazaj, sem si mislila. Tako sem s hojo nadaljevala. Tik pred vrhom kateremu sledi samo še spust, so me sredi poti čakale krave. 5 njih, dve sta ležali, tri pa so v stoječem položaju buljile vame s pogledom: TLE PREHODA NI. Zdelo se mi je kot da me imajo za davcno inšpektorico, katera je prišla na nenapovedan obisk. Priznam, usrala sem se, ker vse kar je na štirih nogah in večje od mene, pa, če tudi v ležečem položaju, stisnem rep med noge. Tako je kaj hitro padla odločitev, da grem nazaj od koder sem prišla. A veš, tudi krave nimajo vsak dan dobrega dneva in mogoče je ta dan ravno danes. Ne bom se igrala s »srečo«. Če sem se zjutraj še smejala zaradi ravnine, ki jo je ponujala pot, sem čez štiri ure pobirala pljuča s tal zaradi zajebka. Izkupiček drugega dneva je tako bil 42 km in ne 30 km prehojenih kot je bilo planirano. Konec dneva niso trpele samo noge od bolečin, ampak še kocine na nogah, ki so na novo zrasle. Tudi Gro se je uspelo izgubila na poti in, ko je prišla na cilj so iz njenih ust zletele same grde besede. Po tuširanju sem jo povabila na pivo, saj me je zanimalo kaj je šlo narobe pri njej tisti dan, da se malo nasmejim in ona meni ob mojem zajebku. Tam nekje med najinem smehu pa se je naredil tudi plan za naslednji dan. Ker sva se nahajale v hribih so večeri hladni in vetrovni. Veter poskrbi, da ne pride do ponočevanje pri pohodnikih in te hitro odpihne do prenočišča v spalno vrečo v posteljo.
