Skromni 17 km je bilo pod mojimi nogami za ta dan, a bolje kot poskus samomora s 45 km. Camino je počitek in uživanje in ne samo trpljenje, je rekla Gro. Delala sem se, kot, da tega nisem slišala, ker zame Camino ni trpljenje, zame je hoja počitek in svoboda. Rada hodim cel dan. Ker se mi ni nikamor mudilo, sem se odločila, da bom upoštevala njen nasvet, sploh, ker je bil brezplačen, po poklicu je namreč odvetnica. Da pomirim svoj ego sem si rekla, da gre za strateško pavzo. Današnja etapa spet ni razočarala s pokrajino in sončnim vzhodom, ki je bil zavit v meglico. Od sreče duša joka in telo skače od veselja. Balzam za mojo dušo. Točno to rabim po napornem letu. Deležna sem bila kar nekaj spusta in malo vzpona. Moje telo pri sestopu počiva. Mnogim sestop predstavlja napor saj trpijo kolena, a ne pri meni, saj so vezi dobro utrnjene. Današnjo etapo sem zaključila zgodaj, ob 11:30. Ker je nahrbtnik moj dom na Caminu, je bil čas, da ga počistim. Sledilo je pranje oblačil na roko, saj v prenočišču ni bilo pralnega stroja. Torej kot v starih časih. Prenočišče je izgledalo kot čas Hitlerjeve mladosti…za en kurac. Pogradi so škripali kot kolki pri človeku, ki šteje 90 let. Jogiji so smrdeli po drugi svetovni vojni. Kopalnica pa je bila čista za samo deset sekund mojega tuša. In and out. Nagravžna, a del mozaika Camina. Več muh kot pohodnikov je bilo v tem prenočišču in te ti niso pustile imeti sieste. Bile so trening za moje živce in na koncu so zmagale. Zapustila sem prenočišče in se odpravila v siromašno trgovino, ki je bila oddaljena 500 metrov od prenočišča. Bila je izropana. A nekako mi je uspelo najti sestavine za soliden sendvič, katerega bom pojedla naslednji dan, saj me na jutrišnji poti, čaka šef med vsemi hribi na tem Caminu in nas bo mučil 25 kilometrov. Trgovin in barov ni. So samo krave, katere lahko pomolzeš ali zakolješ, če si lačen. Ko sem se vračala iz trgovine proti prenočišču, sem v daljavi zagledala, da so vsi pohodniki zunaj prenočišča, kar se mi je zdelo čudno. Ko sem prispela do tja sem od pohodnikov izvedela, da ima nekdo od nas covid in da je treba celotno prenočišče dezinficirat in vse nas testirat. Eni ljudje so bili v paniki, drugi so najedali z informacijam kakšne posledice lahko pusti cepljenje proti covidu, no, tretji pa smo pokazali sredinca prvim in drugim in rekli, da smo šli na pot z zavedanjem, da covid lahko pride na Camino, a smo vseeno šli na pot. Tveganje katerega smo sprejeli. Lastnik prenočišča se je tako lotil dezinficiranja prenočišča z nekim sprejem, no več njih. Muhe so definitivno pocrkale, prenočišče pa je bilo verjetno po dolgem času razkuženo, če že ne očiščeno. Eni ljudje so zaradi strahu zapustili prenočišče in šli nimam pojma kam in me niti ni zanimalo, saj so bili nadležni z vso to paranojo. V bistvu sem bila vesela, da jih ni bilo več, saj je zaradi njih vladala negativna energija. Nauk zgodbe: OSTANI DOMA, ČE SE BOJIŠ FAKING COVIDA!!
