CAMINO DE LA LANA – MONFORTE DEL CID – VILLENA: KO TI GOOGLE MAPS POSTANE NAJBOLJŠI PRIJATELJ, DRISKA PA NEPOVABLJENI SOPOTNIK
Včeraj me je do prenočišča pospremil gospod, ki je imel zagotovo več kot 80 let. Prikolesaril je z nasmeškom, kot da je ravnokar dobil na loteriji, in ne kot da mora skrbeti za romarje, ki mu vsak dan hodijo skozi vrata. Kot se za Špance spodobi, sva se v prvo nadstropje odpeljala z dvigalom. Malo mi je šlo na smeh, ko je pritisnil številko ena. Saj vem, gospod je že v letih, ampak dvigalo za eno nadstropje? Španska različica varčevanja z energijo očitno vključuje tudi varčevanje s koraki.
Preden je odšel, mi je natančno razložil jutranji protokol: zapri vodo, glavno stikalo za elektriko prestavi na OFF, ključe vrzi v nabiralnik in nikar ne pozabi, kako se pravilno ravna s smetmi. Glede na količino uporabe stanovanja bi lahko navodila strnil v en stavek: Tuširaj se, spi in ne zažgi stanovanja.
Kuhati se mi ni dalo, zato je največ pozornosti dobil pepelnik. Uporabila sem tuš in posteljo, ostalo pa je lahko mirno počakalo na naslednjega gosta. Spala sem čudovito, zjutraj pa upoštevala vsa navodila. No, skoraj vsa. Smeti sem odnesla sama ven, ker sem se odločila, da bom vsaj enkrat v življenju odgovorna odrasla oseba.
Jutranji ritual na Caminu je sicer zgodba zase. Najmanj stokrat se sprehodiš po prenočišču in preveriš, ali si kje pustil kaj, kar bi moralo biti v nahrbtniku. Pregledaš kopalnico, posteljo, vtičnice, omaro in še enkrat kopalnico. Potem odideš, narediš nekaj korakov in te prešine, da si zagotovo nekaj pozabil. Vrneš se. Preveriš. Nič. Odideš. In tako romar zjutraj opravi dodatna dva kilometra, še preden sploh pride do prve rumene puščice.
Tokrat je šlo vse kot po maslu. Zbudila sem se celo pred budilko, ki je bila nastavljena na 7.30. Očitno se moje telo počasi privaja na življenje romarja. Ali pa me je preprosto strah, da bom prespala in bom morala vseh 40 kilometrov prehoditi v temi.
Danes sem zajtrkovala dve kavi, kasneje pojedla košček pice, spila eno Coca-Colo in približno tri litre vode. To je bil moj celodnevni jedilnik. Nekateri romarji se na pot odpravijo z energijskimi ploščicami, oreščki, sendviči in zalogami, kot da gredo prečkati Saharo. Jaz očitno živim od kofeina, sladkorja in trme.
Hrana me med hojo utrudi, zato ne jem veliko. Tudi ob koncu dneva nisem čutila posebne potrebe po hrani. Moj želodec očitno podpira minimalistični življenjski slog. Še dobro, saj je v nahrbtniku že tako dovolj stvari, ki jih nosim izključno zato, ker bi jih nekoč morda potrebovala.
Letos si lahko privoščim, da na pot krenem nekoliko pozneje. Ne pričakujejo me več tiste peklenske temperature okoli 45 stopinj, ampak prijetnejših 30. No, »prijetnejših« je seveda španski izraz za vreme, pri katerem se ti še vedno topi obraz, samo nekoliko počasneje.
Ko sem zapustila mesto, me je pot hitro odpeljala v divjino. In z njo se je vrnila tudi moja paranoja. Kot da bi bilo treba na Camino prinesti še kakšno dodatno težavo, mi je družbo začela delati driska. Ker očitno ni dovolj, da nosim osem kilogramov več, kot bi si želela, se mora telo odločiti še za lastno različico izrednih razmer.
Še dobro, da sem imela s seboj toaletni papir. Na Caminu se človek hitro nauči, da so najbolj nepomembne stvari lahko pomembnejše od vseh motivacijskih citatov na Instagramu.
Jutranja pokrajina je bila sicer čudovita. Svetloba je mehko padala na suho pokrajino, hribe in polja. Vse je bilo tako fotogenično, da bi človek skoraj pozabil, da je sredi ničesar, sam s svojim nahrbtnikom in prebavili, ki očitno niso podpisala pogodbe o sodelovanju.
Skoraj.
Pot ni bila najbolje označena z rumenimi puščicami, aplikacija Buen Camino pa me je usmerjala po povsem drugi poti. Zato sem odprla Google Maps, svojega najljubšega virtualnega prijatelja. Zvestega, potrpežljivega in načeloma precej uporabnega. Seveda pa ima tudi on svoje muhe. Včasih te pripelje do cilja, včasih te pošlje na drugo stran celine, včasih pa preprosto izgine.
Danes je bil bolj v slogu: »Draga moja, od tu naprej se znajdi sama.«
Signal je namreč večino poti izginjal, zato sem imela na telefonu približno tri četrtine dneva na voljo samo klice v sili. Zelo pomirjujoče, ko hodiš po odmaknjeni pokrajini, kjer ni ne ljudi ne avtomobilov, za grmovjem pa se ti lahko po domišljiji skriva celotna kriminalna združba.
Na srečo se mi je zjutraj pridružil gospod, ki je na pohod peljal svojega psa. Dobrih pet kilometrov mi je kazal pot, jaz pa sem ob njem končno nekoliko sprostila ramena. Ko si sam sredi divjine, postane že naključen sprehajalec skoraj osebni varnostnik. Človek ne potrebuje veliko. Samo nekoga, ki hodi v isto smer in ne deluje, kot da načrtuje tvojo ugrabitev.
Ko sva prišla do razcepa, mi je zaželel srečno pot in z roko pokazal naravnost. Seveda sem ga ubogala. V tistem trenutku bi šla naravnost tudi za človekom, ki bi mi rekel, da je tam konec Španije in se začne raj.
Tako sem prišla v Petrer, kjer sem si privoščila drugo kavo, pojedla košček pice in napolnila plastenke z vodo. Mesta na Caminu so mi vedno bolj všeč. Ne zaradi arhitekture, zgodovine ali kulturne dediščine, ampak zato, ker imajo stavbe. In stavbe mečejo senco. V tej fazi moje romarske kariere je senca kulturna dediščina najvišjega pomena.
Pot od Petrerja proti Saxu se je nato vlekla kot ponedeljkovo jutro po treh dneh dopusta. Kilometri so se premikali počasi, pokrajina pa se je spet odprla v divjino. In z divjino so se vrnile tudi moje misli, ki so očitno najbolj ustvarjalne takrat, ko bi bilo najbolje, da bi bile tiho.
Vsak šum v grmovju je bil sumljiv. Vsak ovinek potencialno nevaren. Vsak osamljen odsek idealna kulisa za kriminalko z naslovom Romarka, ki je mislila, da je Camino wellness program.
Glasbe si sploh ne upam poslušati, ker želim slišati, kaj se dogaja okoli mene. Če bi bilo na poti polno pohodnikov, bi verjetno že plesala in pela, kot da sem na glasbenem festivalu. Tako pa se večkrat oziram čez ramo in se trudim prepričati samo sebe, da je vse v redu.
Saj se trudim sprostiti. Res se. Globoko vdihnem, pogledam pokrajino, opazujem naravo in si rečem, da je vse skupaj čudovito. Potem nekje zašumi grm in moj notranji sistem za alarmiranje začne delovati, kot da so pravkar razglasili tretjo svetovno vojno.
Kakorkoli. Od Saxa do Villene so kilometri nenadoma začeli švigati s svetlobno hitrostjo. Razlog? Asfalt.
Ja, asfalt. Površina, nad katero bi se običajen romar pritoževal, je zame skorajda terapevtska podlaga. Ko stopim nanj, dobim pospešen korak. Ni več toliko razmišljanja, kam postaviti nogo, ni toliko previdnosti. Samo hodim. In kilometri se končno začnejo premikati v pravo smer.
Medtem sem ves dan poskušala priklicati prenočišče. Ko sem imela signal, sem klicala. Nič. Poskusim znova. Nič. Še enkrat. Še vedno nič.
In ker sem očitno človek, ki zna iz majhne nevšečnosti ustvariti celovečerni psihološki triler, sem začela računati.
Kaj pa, če danes ne delajo? Kaj pa, če ni nikogar? Kaj pa, če me nihče ne čaka?
V najslabšem primeru bi me čakalo še dodatnih 20 kilometrov hoje do naslednje možnosti za prenočišče. Skupaj torej okoli 60 kilometrov. Moje noge še niso pripravljene na takšne podvige. Še vedno se privajajo na osem dodatnih kilogramov, ki jih nosim s seboj. In če sem iskrena, tudi moja glava še ni povsem sprejela, da sem se prostovoljno prijavila na takšno avanturo.
Ko sem imela do Villene samo še pet kilometrov, pa se je zgodil čudež. Prenočišče me je končno poklicalo nazaj. Postelja je bila prosta.
Kakšno olajšanje! V tistem trenutku bi lahko objela telefon, operaterja, lastnika prenočišča in še prvo telefonsko govorilnico, če bi jo našla. Zadnjih pet kilometrov sem lahko prehodila brez skrbi, da bom morala nadaljevati do konca sveta.
Seveda pa Camino ne bi bil Camino, če mi ne bi pripravil še kakšnega dodatnega presenečenja.
Začelo se je oglašati moje desno stopalo. Bolečina, ki me spremlja že več kot leto dni, ni stalna in je večinoma znosna. A to še ne pomeni, da mi ne gre na živce. Predstavljajte si sostanovalca, ki sicer večino časa molči, potem pa se oglasi ravno takrat, ko ga najmanj potrebuješ. In seveda ga ne moreš izseliti.
Ko sem prispela v mesto, sem se ustavila v prvem baru. Naročila sem pivo in takoj sezula superge. Naj stopalo malo zadiha, kri spet normalno zakroži, jaz pa se za nekaj minut pretvarjam, da sem na dopustu in ne na pohodu, kjer se vsak dan pogajam z lastnim telesom.
Pivo je pomagalo predvsem pri razpoloženju, stopalu pa je prijal počitek. Po približno dvajsetih minutah sem se odpravila naprej. In glej ga zlomka: bolečina je popustila, korak je postal spet poskočen in do prenočišča sem skoraj priletela.
Male zmage. Na Caminu se človek nauči ceniti stvari, ki jih je prej jemal za samoumevne. Suhe nogavice, senco, delujoč telefon, prosto posteljo in stopalo, ki se odloči, da bo vsaj še nekaj kilometrov sodelovalo.
Ko sem prispela v prenočišče, me je čakalo prijetno presenečenje. Moderna soba, kuhinja in čudovita kopalnica. Dve ležišči, a očitno bom to noč spala brez tujega smrčanja, nočnega premetavanja in drugih koncertov, ki jih romarji prirejajo povsem brezplačno.
In veste kaj? Trenutno mi točno to ustreza.
Biti sama s seboj. Brez pogovorov, brez prilagajanja drugim, brez poslušanja tujih zgodb in brez občutka, da moram biti družabna, ker si pač na poti med ljudmi. Letos sem pogrešala prav to: svojo družbo, svoj mir in možnost, da sem preprosto sama s svojimi mislimi. Tudi če so te misli včasih precej paranoične in imajo občasno zelo bujno domišljijo.
Zato si želim, da bi ta mir trajal vse do Burgosa.
Seveda se zavedam, da Camino vedno prinese kaj nepredvidljivega. Morda nove ljudi, morda nove težave, morda še kakšno drisko ali izginjajoč telefonski signal. Ampak za danes je dovolj.
Prehodila sem svojo etapo, našla posteljo, preživela divjino in se uspešno izognila scenariju, v katerem bi morala prehoditi še dodatnih dvajset kilometrov.
Za danes je to več kot dovolj.
Buen Camino! 🥾❤️
