3. DAN – POLJUB NA LICE IN OBJEM HVALEŽNOSTI
Včeraj zvečer sem si spekla jajca z zelenjavo in kos kruha, ker sem vedela, da me naslednji dan čaka naporna etapa z eno samo postojanko. Ena postojanka. V prevodu: če tam ne dobiš kave, se lahko do konca dneva pogovarjaš samo še s kaktusi in lastnimi demoni.
Spala sem krasno in se spet zbudila pred budilko. Očitno se moje telo spreminja v romarski alarmni sistem, ki ne potrebuje baterij. Tu se dan začne šele okoli osmih, jaz pa sem vstala ob sedmih, da sem imela dovolj časa za počasno pripravo. Nahrbtnik, oblačila, voda, vse po vrsti. Jutranja rutina je bila skoraj meditativna. Manjkala je samo še kava, da bi lahko temu dogodku rekli civilizacija.
Ko sem zapustila prenočišče, sem upala, da bom nekje ob poti naletela na lokal, kjer bi si privoščila svoj jutranji obred – kavo. Ne zahtevam veliko od življenja. Ne jahte, ne vile ob morju, ne bogatega moža. Samo kavo. In če je mogoče, še stranišče, ki ne zahteva plezalne opreme.
A tokrat nisem imela sreče. Čakalo me je 15 kilometrov zaprašene poti mimo polj. Petnajst kilometrov! Brez kave, brez bara, brez znakov civilizacije. Samo jaz, prah in neskončna pokrajina, ki se ji je očitno zdelo, da je fotografiranje polj najboljša oblika zabave.
Pot se je vlekla kot žvečilni gumi, ki ga je nekdo pred tremi dnevi prilepil pod mizo. Ni mi bila všeč. Začela sem razmišljati, ali bo celotna etapa takšna. Če bo, sem si rekla, potem imam v nahrbtniku britvico in bi jo morda lahko uporabila za kakšno resno življenjsko odločitev. Seveda pretiravam. Verjetno. Ampak po petnajstih kilometrih brez kave človek ne more več jamčiti za treznost svojih misli.
Končno sem prispela v Caudete. KAVA! Skoraj bi objela kavni avtomat. Sedla sem in ob prvem požirku začela razmišljati, ali je sploh pametno nadaljevati. Do naslednjega mesta, kjer me je čakalo prenočišče, je bilo še 26 kilometrov. Brez sence, brez vode na poti, brez lokalov. Spet divjina. Še en dan, ko se lahko pogovarjam z grmovjem, čeprav imam občutek, da je grmovje v tej zgodbi bolj stabilno od mene.
Priznam, malo me je bilo strah. Ampak kaj naj? Sama sem si izbrala Camino de la Lana. Nihče me ni ugrabil, vrgel v kombi in odpeljal v Španijo, čeprav bi se v tistem trenutku moja domišljija s takšnim scenarijem že strinjala. To je del poti. Treba bo iti naprej. Bom že.
Med kavo sem preverjala aplikacijo Buen Camino, nato Google Maps. Po kratkem sestanku z obema svetovalcema sem se odločila, da bo danes glavno besedo imel Google Maps. Z njim se poznava že dolgo. Večinoma je zanesljiv, zna biti prijeten in me je že večkrat rešil pred tem, da bi končala sredi njive in se pretvarjala, da sem točno tam želela biti.
Seveda sem pozabila na eno malenkost: signal lahko izgine.
In tako sem zapustila Caudete ter se podala na pot, ki je bila prvih osem kilometrov naravnost čudovita. Odprta pokrajina, lepi razgledi, široka makadamska pot. Končno nekaj po mojem okusu! Lahko sem gledala okoli sebe, dihala s polnimi pljuči in se celo počutila kot romarka iz turistične brošure, ne pa kot ženska, ki se že od jutra pogaja z lastnim živčnim sistemom.
Pot me je prevzela. Sprostila sem se. Skoraj sem začela verjeti, da je Camino v resnici prijetna izkušnja in da sem morda samo malo preveč dramatična.
Potem pa se je zgodilo tisto, kar se na Caminu vedno zgodi, ko postaneš preveč samozavesten: življenje ti prilepi klofuto.
Signal je izginil, jaz pa sem se znašla v gozdu, tako gostem, da sem imela občutek, da se bodo drevesa vsak trenutek zmenila in padla name. Jaz potrebujem prostor. Potrebujem zrak, širino in možnost, da vidim, kam grem. Tukaj pa je bilo vse skupaj tako utesnjeno, kot bi me nekdo zaprl v zeleno omaro in pozabil, kje je ključ.
Tišina je bila hujša kot v grobnici. Nobenega človeka, nobenega avtomobila, nobenega romarja, ki bi mi s svojo prisotnostjo dokazal, da še vedno živim v svetu, kjer obstajajo tudi normalne stvari.
Potem sem sredi ničesar zagledala parkiran avto.
Seveda.
Ker očitno mojim možganom ni dovolj, da sem sama v gozdu brez signala. Potrebujejo še rekvizite za kriminalko.
V moji glavi se je takoj začela predvajati nova epizoda oddaje ID Crime: Romarka, ki je šla samo po kavo. Če tu srečam človeka, sem si mislila, me lahko v najboljšem primeru oropa in posili, v najslabšem pa bom čez tri dni na televiziji med pogrešanimi. Morda bo nekdo celo rekel: »Bila je prijazna ženska, rada je hodila in oboževala je kavo.« In to bo to. Konec zgodbe. Brez druge sezone.
Najhuje je bilo, da je bil to edini del poti, ki je ponujal senco. In jaz sem si želela samo eno: čim prej ven iz te zelene grozljivke. Skoraj sem tekla. Pot se je vzpenjala, srčni utrip pa je bil verjetno že v kategoriji »pokličite helikopter«. Osem kilometrov čiste drame, od katere se ni zgodilo nič – razen tega, da sem v svoji glavi doživela približno sedem različnih scenarijev ugrabitve in vsaj tri lastne pogrebe.
Ko sem končno prišla iz džungle, sem si oddahnila. Še vedno me je čakal vzpon, ampak vsaj videla sem nebo. Nebo! Tako preprosta stvar, pa mi je bilo v tistem trenutku ljubše kot petzvezdični hotel.
Na vrhu vzpona pa me je čakala hiša.
Hiša sredi ničesar.
V mojem svetu to nikoli ne pomeni nič dobrega. Takšne hiše imajo praviloma psa, ki ni ravno znan po svoji gostoljubnosti, in lastnika, ki se lahko pojavi izza vogala z orodjem, katerega namena raje ne poznam. Seveda sem zaslišala lajež.
»Ne,« sem si rekla. »Tega se ne grem več. Danes sem že opravila celoten tečaj preživetja, vključno z modulom psihološkega zloma.«
Ampak mimo hiše sem morala. Pred njo je bil parkiran bel Caddy. Šla sem čim bolj mirno, kot da sem tam vsak dan, kot da je to moja običajna popoldanska sprehajalna pot in ne prizorišče mojega naslednjega živčnega zloma.
Mimo hiše sem prišla brez incidenta. Pred menoj je bil samo še spust po široki makadamski cesti. Končno! Pot po mojem okusu. Široka, odprta, pregledna. Takšna, na kateri lahko vidiš vsaj sto metrov naprej in ti domišljija nima toliko prostora za snemanje grozljivk.
A ko sem bila približno 500 metrov od hiše, sem zaslišala avto za seboj.
Resno? A se ta dan ne more nehati?
V tistem trenutku sem si prisegla, da bom nehala gledati ID Crime. Vsaj za nekaj dni. Morda bi bilo dovolj že to, da bi si ogledala kakšno kuharsko oddajo in se spomnila, da ljudje na tem svetu počnejo tudi kaj drugega kot zločine.
Avto je pripeljal vzporedno z mano in se ustavil. Za volanom je sedel gospod, starejši od 80 let.
Osemdeset plus.
Torej človek, ki bi po moji paranoični teoriji moral biti bodisi upokojeni kriminalni genij bodisi nekdo, ki me bo vprašal, ali potrebujem pomoč, in mi potem ukradel nahrbtnik. Namesto tega me je prijazno vprašal, kam sem namenjena.
Odgovorila sem, da grem v Almanso in da hodim po Caminu de la Lana.
Nato me je vprašal, ali imam dovolj vode.
Rekla sem, da jo imam.
Ampak gospod ni bil prepričan. Izstopil je iz avtomobila in odprl zadnji del, da bi preveril, ali ima morda kaj vode. Ni je imel. Z mojo španščino, ki je v takšnih trenutkih približno na ravni otroka, ki se je včeraj naučil pet besed, sem mu razložila, da sem preskrbljena.
A on je vztrajal, da se bo vrnil domov in mi prinesel vodo.
»Ni treba, res hvala, imam dovolj,« sem mu dopovedovala.
Na koncu sva se poslovila in vsak je šel svojo pot. Tam, kjer sva se srečala, sem imela do cilja še 11 kilometrov.
Nadaljevala sem pot in si mislila, kako prijazen gospod. Potem pa sem se spet zatopila v hojo. Ker na Caminu se človek navadi, da so ljudje prijazni, čeprav sem sama očitno potrebovala nekaj časa, da sem to dejstvo spravila skozi svoj notranji varnostni sistem.
Ko sem bila približno 8,5 kilometra od cilja, sem v daljavi zagledala avto, ki se je peljal proti meni.
Bel Caddy.
Seveda sem takoj pomislila na vse mogoče. Ampak ko se je pripeljal bližje, sem prepoznala istega gospoda. Ustavil se je ob meni, spustil okno in mi ponudil 1,5 litra vode ter sendvič.
Zame.
Samo zame.
Za žensko, ki jo je srečal na poti in ki mu je pred nekaj kilometri povedala, da ima dovolj vode.
Obstala sem. Dobesedno. Moji možgani so potrebovali nekaj sekund, da so obdelali informacijo. Vse do takrat sem pričakovala nevarnost, zdaj pa sem pred seboj imela človeka, ki se je odpeljal nazaj domov, da bi mi prinesel hrano in pijačo.
Seveda sem se mu zahvalila in mu želela dati denar. Ni ga hotel vzeti.
In takrat me je zlomilo.
Začela sem jokati. Ne tisto elegantno jokanje, ko se ti iz očesa skotali ena sama fotogenična solza, ampak tisto pravo, ko ti obraz razpade kot slabo zgrajena hiša. Na koncu sem ga objela in mu dala poljub na lice.
Potem sva se poslovila.
Mislila sem, da se bo odpeljal nazaj domov. Ampak ne. Obrnil je avto in odpeljal v drugo smer, nazaj proti mestu ali kamorkoli že.
Nisem mogla verjeti. Človek je zaradi popolne neznanke prevozil približno 20 kilometrov, samo da bi ji prinesel vodo in sendvič. Ne vem, kakšna je njegova pokojnina, vendar sem prepričana, da ni tako visoka, da bi lahko brez pomisleka razmetaval denar za gorivo in hrano. Pa je vseeno naredil točno to.
Zaradi njegove dobrote sem jokala še naslednje štiri kilometre.
Ne zato, ker bi bila lačna ali žejna. Ampak zato, ker me je sredi divjine, po urah strahu in nezaupanja, nekdo spomnil, da na tem svetu še vedno obstajajo ljudje, ki pomagajo, ker preprosto želijo pomagati. Brez pričakovanj, brez koristi, brez fotografije za družbena omrežja in brez potrebe po aplavzu.
Gospod si zasluži mesto v mojem blogu in za vekomaj posebno mesto v mojem srcu. Če bi lahko, bi mu postavila spomenik. Ne velik, ker bi bilo to pretirano, ampak vsaj takšnega, na katerem bi pisalo: Tukaj počiva moja paranoja. Začasno.
Preden sva se srečala, sem seveda imela še en dolg pogovor z Google Mapsom.
»Kako si lahko v takšnih trenutkih privoščiš, da me pelješ čez divjino, potem pa me sredi ničesar zapustiš?« sem ga vprašala.
Google Maps se je branil, kot se branijo vsi, ki vedo, da imajo tehnično prav, čustveno pa so popolnoma zgrešili bistvo.
Spomnil me je, da sem se zjutraj pritoževala nad dolgočasno potjo. Ker se poznava že mnogo let, je očitno sklepal, da potrebujem nekaj lepših razgledov, malo razgibane pokrajine in nekaj fotografij, ob katerih bom lahko vzdihovala, kako čudovit je Camino.
In tukaj mu moram priznati: imel je prav. Pokrajina je bila res čudovita. Razgledi so bili vredni občudovanja, fotografije pa bodo lepe.
Ampak, dragi moj Google Maps, naslednjič bi te vseeno prosila, da me na poti do lepih razgledov ne pelješ skozi džunglo, kjer ni signala, romarjev ali kakršnegakoli dokaza, da civilizacija še obstaja. Lepota je super, ampak ne potrebujem je v paketu z občutkom, da bom vsak trenutek postala naslovna zgodba večernih poročil.
Po srečanju z gospodom, ki mi je prinesel vodo in sendvič, pa sem morala priznati, da je imel današnji dan smisel. Ne zaradi razgledov, kilometrov ali doseženega cilja. Ampak zaradi človeka, ki mi je brez velikega razmišljanja pokazal, kaj pomeni dobrota.
Tukaj mu nisem mogla ugovarjati. Prvič v življenju sem bila Google Mapsu zares hvaležna, da me je poslal na pot, na kateri sem srečala nekoga, ki mi je povrnil vero v ljudi.
In tako sem se mu zahvalila za današnjo etapo, ki mi bo za vedno ostala v srcu.
Zadnjih 8,5 kilometra je bilo nato precej lažjih. Pot se je spuščala, vode sem imela toliko, da bi se lahko vmes še umila, če bi si zaželela razkošja v obliki osebne kopeli. Kilometri so minevali hitro. Najraje imam zadnje tri kilometre pred ciljem. Takrat že veš, da si zmagal. Da bo postelja kmalu tvoja, da boš sezul čevlje in da se boš lahko končno nehal pretvarjati, da je vse skupaj čudovito.
A človek ne sme biti preveč samozavesten.
Ker so se takrat name spravile muhe.
Ne ena ali dve. Ne nekaj nedolžnih muh, ki bi si želele samo ogledati romarko. Ne. Cela letalska eskadrilja. Zaletele so se mi v obraz, me grizle, se vračale in očitno sklenile, da sem njihov današnji zabaviščni park.
Bile so jebeno nadležne.
Na koncu sem več energije porabila za boj z muhami kot za hojo. Klofutala sem se po obrazu, kot da sem izgubila stavo, in jih poskušala pokončati. Brez uspeha. Muhe so imele boljšo kondicijo od mene in očitno tudi boljšo taktiko.
Na koncu sem se začela z njimi pogajati.
»Dobro, punce, poslušajte. Vsi smo mi prostitutke, samo cena je različna. Koliko želite, da me pustite pri miru? En cent? Dva? Deset? Samo ne mi reči, da hočete petdeset centov, ker to je čisto preveč za takšno storitev.«
Očitno smo se po dolgotrajnih pogajanjih dogovorile za en evro.
V mesto sem tako prispela brez muh, a tudi precej izčrpana. Ne toliko zaradi hoje, ampak zaradi celodnevnega psihološkega maratona. Ko so moja stopala začela štrajkati, sem se morala ustaviti v baru na pivu. Spet. Camino očitno ni samo romarska pot, ampak tudi zelo dolga degustacijska tura po španskih barih, če imaš dovolj dober izgovor.
Ob pivu sem razmišljala, da si po takšnem dnevu zaslužim vsaj spanje v gradu. Če že ne v kraljevi postelji, pa vsaj v sobi z razgledom, služabnikom, ki mi prinese večerjo, in rdečo preprogo, po kateri bi me pospremili do sobe.
Navsezadnje sem preživela divjino, prehodila kilometre, premagala paranojo, dobila osebno dostavo vode in sendviča ter se pogajala z muhami. Če si kdo zasluži grajsko razvajanje, sem to jaz.
Almansa ima res grad, ki se dviga na skalnem griču nad mestom, kot da že stoletja nadzoruje vse, kar se dogaja spodaj. Njegove kamnite utrdbe, stolpi in nazobčano obzidje so videti, kot da so pripravljeni na obleganje. Zgodovinsko mestno jedro se vije okoli gradu, z ozkimi ulicami, starimi stavbami in palačo grofov Cirat, danes znano kot Casa Grande. Mesto ima tisti pravi srednjeveški videz, ko si človek zlahka predstavlja viteze, plemiče in grajske pojedine. \<Cite refs={\["turn273475search0","turn273475search1"\]}/\>
V moji domišljiji bi se lahko grad danes odprl posebej zame. Na vhodu bi stal grajski upravitelj, se priklonil in rekel: »Dobrodošla, pogumna romarka. Tvoja soba je pripravljena. Vino je ohlajeno, večerja se kuha, masaža stopal pa se začne čez deset minut.«
Resničnost je imela drugačne načrte.
Od gradu ni bilo nič. Namesto kraljevske postelje me je čakalo prenočišče, ki je bilo videti kot bolnišnica za menihe tik pred odhodom na oni svet. Stene so imele tisti poseben odtenek, ki ga ne najdeš v nobenem katalogu za notranjo opremo, razsvetljava pa je bila ravno pravšnja, da začneš razmišljati o vseh svojih življenjskih odločitvah.
Iz spoštovanja do ljudi, ki tam bivajo, bom svoj črni humor tokrat zaklenila v glavi. Ključ bom vrgla nekam med nahrbtnik in umazane nogavice, kjer ga zagotovo ne bom našla vsaj do Burgosa.
Današnja etapa je bila lepa, a hkrati izjemno naporna za mojo glavo. Telo je hodilo, noge so opravljale svoje delo, možgani pa so v ozadju producirali kriminalne serije, dokumentarne oddaje in katastrofične scenarije z neomejenim proračunom.
Ampak sem jo preživela. V enem kosu.
In čeprav sem se nekajkrat skoraj prepričala, da je bilo vse skupaj slaba ideja, nisem obupala. Šla sem naprej, tudi ko me je bilo strah, ko nisem imela signala, ko sem dvomila vase in ko sem imela občutek, da me bo lastna domišljija prej pokopala kot kilometri.
Najpomembneje pa je, da sem danes spoznala človeka, ki mi je s preprosto gesto pokazal, da dobrota še obstaja. Včasih jo najdeš tam, kjer jo najmanj pričakuješ. Sredi ničesar. Na zaprašeni poti. V belem Caddyju. V steklenici vode in sendviču, ki ju nekdo prinese samo zato, ker mu ni vseeno.
Zato bom današnji dan pomnila po njem. Ne po gozdu, ne po izgubljenem signalu, ne po muhah in ne po svoji paranoji.
Ampak po poljubu na lice, objemu hvaležnosti in človeku, ki mi je vrnil nekaj, za kar sploh nisem vedela, da sem na poti izgubila.
Vero v ljudi.
In ja, Google Maps, hvala tudi tebi. Ampak jutri te prosim za manj džungle in več civilizacije.
Buen Camino! 🥾❤️
