Kdo, prosim lepo, je spet preslišal vseh PET budilk? Kdo? Kdo drug kot jaz — Tina, ki naj bi bila na dopustu. Med drugim tudi zato, da bi se končno naspala. Ha! Naspat se na Caminu je enako realno kot najti samoroga, ki ti nosi kavo v posteljo.
Plan: vstati ob 3:30. Realnost: 4:30. Točno takrat, ko si telo najbolj želi še malo postelje in ti duša šepeta “samo še pet minut”, moraš vstati in si natakniti superge. Kruto? Kruto je premila beseda. Življenje zna biti prava svinja.
Včeraj sem v hostlu spoznala starejšega Poljaka. Ker sva oba Camino veterana, sva si imela veliko zapovedati in se tako zaklepetala do 23:00. In potem naj jaz ob 3:30 veselo skačem iz postelje? Aha, seveda. V resnici bi me morali z dvigalom dvignit.
Sva bila pa vsaj sama — vsak v svoji sobi, brez koncertov smrčanja. Kot na pokopališču. Edini zvok je bila klima, ki je vlekla kot da hladi celo Andaluzijo.
Ko me je realnost katapultirala iz postelje, je bil Poljak že pri zajtrku. Jaz sem se v rekordnem času zlizala iz “pižame”, si z vodo pljusknila obraz, nagnila jogurt in kokakolo in se ob 5h zjutraj — v popolni temi — pognala na pot.
Hoditi sama po temi? Ne, hvala. A za dobro nočno klimo se dam tudi ven iz cone udobja. Vi ste še smrčali, ko sem jaz že imela 20 km pod nogami.
Pot se je začela po glavni cesti — asfalt, balzam za moja stopala, ki so včeraj na makadamu doživela tretjo svetovno vojno. Po dvajsetih kilometrih asfalta je Camino zavil v narodni park. Mene park ni brigal. Sem ga že videla. Tako sem pot nadaljevala po asfaltirani poti.
Bila je sobota, ceste so bile prazne, le tu in tam kak motorist in kolesar, ki mi je vrgel “Buen Camino!” izpod čelade. Po dolgem času je bilo to celo prijetno slišati. (Za razliko od Camino Frances, kjer ti to rečejo 87-krat na dan, pa hočeš na koncu koga vreči pod prvi mimoidoč avto.)
Prvi del hoje je bil še kar prijeten. Celo malo sence! Sem si že domišljala, da mi gre končno vse po planu. Ampak kave ni bilo. Nič. Nula. Sahara. Nič do 30. kilometra. Takrat pa sem bila že tako dehidrirana, da sem šla kar na pivo. Ja, ob 11h zjutraj. In? Sodite me, če si upate.
S pivom v eni roki in Camino appom v drugi sem študirala, kam zdaj. App pravi: še 13 km. Google Maps: 16 km. Grem nazaj na Camino, da ne kuham možganov spet na soncu, sem si rekla. Genialna ideja? Ne. Katastrofa. Bližnjica = največja prevara sodobnega sveta. Nikoli, ampak NIKOLI, ne zaupaj poti, ki ti prihrani kilometre v hribih. To pomeni, da boš visel z dreves in lezl po skalah.
Zadnjih 6 km? Drama. Opera. Tragedija. Drla sem se kot razjarjena koza. Vsak ovinek: nov vzpon. Nobene sence. Samo jaz, klanci in moj nahrbtnik, ki ima očitno svinčene naramnice.
Noge so odpovedovale. Hodila sem kot razštelana lutka. Ko sem končno prišla do malo ravnine — BUM, še en hrib. “Mrš u pi*** mater, mrš!!!” sem kričala. Glasno. Brez filtra. Ampak Bog očitno tisti dan ni bil online.
Mišice so jokale. Jaz sem jokala. Tudi nahrbtnik je verjetno želel umreti. In potem — kot češnja na torti — mi plastenka vode pade iz rok in se zakotali dol po klancu. Gledam jo, kako odhaja v svoj novi svet, in samo rečem: “Ne. Ne grem po tebe. Ne danes. Jebi se.”
Tresle so se mi noge, roke, zaupanje v človeštvo. Pograbila sem dve banani iz nahrbtnika. Pomagalo je toliko kot obliž na zlomljeno dušo.
Na zadnjih petih kilometrih sem izgubila vse — voljo, dostojanstvo in vero. Bila sem tako besna, da so se še konji in osli umaknili, ker jim je bilo nerodno zame. Usedla sem se, prižgala cigareto in razmišljala: če bi mi zdaj nekdo rekel, naj grem še enkrat čez ta hrib, ali pa… ne vem…posilstvo. Definitivno izberem slednje. Vsaj ležiš in hitro je konec.
In za konec: vsem vam, ki se hvalite, da ste bili na Mount Everestu… Šteje samo, če ste svoj nahrbtnik nosili sami do vrha. Če ste ga dali šerpi, potem… sori, potem nisi bil na vrhu, samo na izletu.
A ja, da ne pozabim na statistiko trpljenja – danes sem prehodila 43,39 kilometrov. Malo več kot včeraj, ker zakaj pa ne, če že gremo, gremo na polno. Pa še 799 višinskih metrov sem nabrala. Še malo, pa grem po štempl k Planinski zvezi.
Če me jutri kdo vpraša, kako mi gre, bom samo rekla: »Odlično. Telo razpada, duša visi na nitki, ampak imam še eno banano, pa gremo dalje.
Finančni povzetek dneva (a.k.a. koliko me je stalo, da sem skoraj umrla):
Hrana: 12 € (in še to me ni rešilo pred razpadom sistema)
Pivo: 2x po 2 € (najboljši terapevt dneva, brez vprašanj)
Prenočišče: 35 € (kar je sicer malo preveč za prostor, kjer sem samo padla v posteljo in odrevenela, ampak okej – vsaj nisem spala na cesti)
Skupaj: 51 €
