Sevilja: teta na veselici in jaz na robu živcev.
Sevilja je kot tista energična teta na vaški veselici: blešči se v čipkah, vsaka gesta je dramatizirana, čustva ima razmetana povsod, poleg vsega pa še tako glasna, da bi si tvoje misli najraje same zabasale ušesa z vatami in izjavile bolniško. Mir? V tem mestu je to že zdavnaj arhiviran koncept, najbrž nekje med mavrskimi ploščicami in tapasi.
Vsak kiosk, vsak balkon, vsak ulični glasbenik ima edini cilj: preglasiti vse ostale. Celo Jezus bi tu rekel: “Tišino, prosim.” In če si pomislil, da boš vsaj na cesti našel sekundo miru – kje pa. V en sam trenutek ti lahko mimo švigne kolesar, skiroist, motorist, rolerist in en jezen šofer v fiatu, ki trobi kot da mu je ravnokar umrla potrpežljivost.
Zadnji dan v tem akustičnem lunaparku me je že pošteno nažiral. Iskreno – na dopust sem prišla po mir. Tišino. Po tisto spokojnost, kjer slišiš svoj dihalni ritem, ne pa reggaetona iz štirih lokalov hkrati. Ne fant ne jaz nisva ljubitelja mest. Midva sva za vasi. Za kraje, kjer še pes ve, kdaj pride poštar in kjer sosed ima najboljšo salamo. Tako sva zadnje ure preživela na hotelskem vrtu – tam, kjer rože ne igrajo harmonike.
Obujala sva spomine na najina prejšnja potovanja in tiho (no, skoraj tiho) načrtovala nova. Sva par na daljavo – 4.896 kilometrov ločitve, če smo natančni – in vsak trenutek skupaj je kot zlata medalja v olimpijadi čustvene logistike.
Ker me ta človek že bere kot odprto knjigo, je opazil, da sem živčna. Ne zaradi njega. Zaradi mene. In tega pohoda. Jutri začenjam Camino de la Plata. Hoditi naj bi bila meditacija v gibanju, zame pa je to včasih bolj "križev pot s pohodniškim nahrbtnikom". Če mi stopalo zateče že med iskanjem dobre kave, si lahko misliš, kaj me čaka jutri.
Da mi odvrne misli, me je zvlekel še na bolšji sejem – kjer sem se lahko ukvarjala s težkimi vprašanji, kot so: Ali rabim še en prahasti svečnik? (ne), Ali mi bo kovinski gumb za dva evra spremenil življenje? (verjetno ne), in Ali naj kupim kip device z manjkajočo roko? (skoraj da ja).
Potem pa nazaj na hotelski vrt. Zadnji večer skupaj. Jaz – z glavnim fokusom na svojem bodočem trpljenju. Nahrbtnik je stal v kotu in me gledal kot maček, ki ve, da bo jutri moral v avto.
Jutri grem. Na Camino. Na dolgo pot proti severu in, bojda, proti sebi. Samo upam, da ne srečam sebe že v prvih treh kilometrih in si rečem: “A lahko greš ti naprej, jaz grem pa domov.”
Ko se ima človek fino, čas beži kot študent pred izpitom — in tako je bilo v hipu tu petkovo jutro. Kvalitetnega spanca ni bilo kaj prida, bolj bi ga lahko opisala kot dremež med vojnimi alarmi. Ponoči sem nekako uspela pojesti enega od dveh sendvičev, ki sem si jih herojsko pripravila dan prej: dimljen losos in sirni namaz — zmagovalna kombinacija, če imaš rad sendviče, ki jih je vmes pohodila lastna prtljaga. Poplaknila sem ga s sadnim jogurtom. Čista kulinarična ekstravaganca, če ignoriraš dejstvo, da sem to pojedla v temi, sedeč na robu postelje, z očmi napol zaprtimi.
Hvala bogu, da sem vsaj to spravila vase, ker bi sicer danes moji ramenski sklepi protestirali kot sindikat v predvolilnem času. Devetkilski nahrbtnik ni ravno peresce, še posebej ne, ko se odločiš, da greš na »sprehod skozi pekel«. In seveda, zakaj ne bi šla na pot ob šestih in petnajst zjutraj – ura, ki je v teh krajih že tako vroče kot da bi bili na sredini dneva.
Na prvi etapi me je spremljala znanka po imenu Bolečina — konkretno v desnem stopalu, pri blazinicah. Ta dama me sicer obišče samo, ko sem bosa ali v japonkah, danes pa se je odločila na obisk tudi v supergah. Očitno je želela doživetje v celoti. Bila je znosna — v smislu, da nisem jokala na glas — ampak vseeno, res super popotnica za začetek poti.
Upam, da je to samo teža nahrbtnika in da bodo moja stopala kmalu dojela, da ne umiramo, ampak samo "živimo izven cone udobja", kar naj bi bilo moderno. Na drugi etapi bolečine nisem več čutila, ker mi je sonce verjetno začelo počasi kuhat možgane. Sevilja je bila v primerjavi s tem pravi hladilnik. Hodila sem čez nasade oljk in pomaranč, ki dajejo ravno toliko sence kot odprta pečica.
Zadnjih 18 kilometrov je bilo tako peklenskih, da se mi je telefon pregreval in voda v plastenkah je dosegla točko, ko bi jo zlahka uporabila za instant juho. Sonce te tu ne spusti na kolena — te rukne dol direktno na obraz. Zadnjih 10 kilometrov sem se ustavljala vsakih 300 metrov ali takoj, ko sem zagledala nekaj, kar je morda metalo senco. Če bi v daljavi videla ovco, bi tekla do nje, da stojim v njeni senci.
Pohodnikov? Niti enega. Samo delavci na poljih, ki so me gledali kot da sem ušla iz norišnice. In mrtve živali — ena po ena, kot razstava lokalnih žrtev sonca: golobi, lisice, miši, mačke, zajci… Naravna selekcija v živo. Zelo optimističen začetek Caminota, si rečem. Upam, da se jim ne pridružim kot še ena »fotogenična žrtev dehidracije«.
Prvo kavo sem si privoščila šele po 21 kilometrih. KAVA. PO 21 KILOMETRIH. Mislim, to bi moralo biti nezakonito. Tam sem si tudi napolnila plastenke z vodo. Prve štiri sem spila kot da sem tri dni živela v puščavi. Zadnji dve sem šparala kot zadnji evro pred plačo, ker me je čakalo še deset kilometrov pekla. Doma točno vem, kje so bari in potoki. Tu? Prazno kot glava politika med volilnim soočenjem.
Pot ni imela veliko višincev, ampak vsak bregec se je zaradi vročine zdel kot da rinem na Triglav… z zobmi. Na neki točki sem se vprašala, kaj za vraga počnem in začela razmišljati o vrnitvi v Seviljo. Ampak potem se je v meni zbudila tista notranja Tina — tista, ki jo aktiviram samo v ekstremnih razmerah, ko srce pravi: »Dovolj!«, ampak ego reče: »Še ne!«.
Spomnila me je, da sem imela težave tudi na prejšnjem Caminu, pa sem jih preživela. Torej: globok vdih, potrpežljivost in en plan, prosim. In sem ga skovala. Zmaga!
No, skoraj. Moj cilj ni bil za ovinkom. Še pet kilometrov po glavni cesti, brez sence. Hodila sem kot hitra različica zombija, ki misli, da gre hitro, ampak Google Maps se ni strinjal. Vode sem imela še za en pljunek, energije pa toliko, da bi se najraje kar tam zložila kot stara harmonika.
Prepotena sem bila toliko, da bi iz oblačil lahko ožela liter slane juhe. In potem sem v daljavi zagledala avtobusno postajo — obljubo sence! Hotela sem pospešiti, ampak sonce je reklo: »Ne, ti greš zdaj na slow motion, da si res zapomniš to lekcijo.«
Ko sem prispela, sem na levi strani zagledala hišico z odprtimi vrati. Šla sem tja — voda, gotovo imajo vodo! Na vratih gospa, jaz ji brez besed pokažem prazno plastenko. Nasmehne se in me pelje za hišo, kjer me pričaka šlauf z vodo. Če to ni odrešitev, ne vem kaj je. Objela sem jo kot da me je pravkar rešila pred zombi apokalipso. V trenutku sem zvrnila vase tri litre vode in še nekaj elektrolitov, za okras.
Ker je bila hišica v senci, sem si tam privoščila polurni počitek. Neverjetno, kaj ti lahko naredi H2O. Če te vode ne bi dobila, bi zadnja dva kilometra opravila v stilu počasne smrti. Tako pa sem jih prehodila skoraj z nasmeškom. Skoraj.
Ko sem končno prispela na cilj, sem bila lačna kot mrlič. Nič. Nič ni bilo odprto, nič ni dišalo, nič ni čakalo name — razen mojega utrujenega telesa in enega samega žalostnega, ovenelega toplega sendviča, ki je preživel v mojem nahrbtniku že od včeraj. Pojedla sem ga kot zmagovalec po gladiatorski bitki. Brez čustev.
V številkah: v enem dnevu sem prehodila 42,35 kilometra. Da, to ni Camino, to je maraton z dodatkom pečice. Nabrala sem 499 višinskih metrov, kar je dovolj, da ti kolena povedo, da so še živa. Za prenočišče sem odštela 17 evrov, za kavo 1,5 € (premalo za to, kar je rešila), za hrano pa 5 €, čeprav bi mi glede na porabo energije pripadala celotna restavracija.
Ampak hej — še sem živa, še imam noge, voda je spet hladna in Tina je v meni zadovoljna. Prvi dan je bil krst. Jutri? Gremo dalje. Če ne zaradi motivacije, pa zato ker sem že predaleč, da bi se obrnila.
