Obljuba dela dolg. Kar nekaj sranja se je zgodilo zadnji dve leti v naši državi in tudi drugod po svetu. Bili so glupi ukrepi, predvsem pa neprimerno obnašanje Ivana Gargamela zaradi Covida. Če kaj ne maram pa je to poniževanje ljudi oz. ljudstva in tukaj se pri meni zgodba zaključi. Ivan Janez Janša je sicer zelo inteligentna oseba, a ko se pogovarjamo o čustveni inteligenci, je on več kot očitno spal, ko jo je Bog talal. Tako sem si par dni pred volitvami obljubila, da bom en dan prehodila 70 km, če Ivan pade na teh volitvah. Doma tega podviga nisem želela izpeljati, ker bi se morala ukvarjat z relacijo poti, na Caminu pa je relacija samo naravnost. Na Caminu se takega podviga lotiš na koncu poti, ko veš, da noge in glava to zmorejo. Energijo šparaj za konec. Takrat ti je vseeno, če uničiš noge za zadnji dan pohoda, ker na vrsti je tvoj EGO, ko sam sebi hočeš dokazati, da zmoreš več kot si misliš. Veš, da ne bo lahko, strah te je, saj nočeš razočarati sam sebe, a se vseeno podaš v to norost, ker, če ne probaš nikoli ne boš izvedel iz kakšnega testa si narejen.
Tako sva se z mladim Francoz ta dan odpravila v poskus samomora. Še en dan prej sva se zaskrbljeno gledala "a res rabiva to." Odgovor brez besed, a jasen pogledom z 'ALL IN!"
Očitno sva se en dan preje psihično dobro pripravila, saj so zjutraj kilometri kar šibali in sva jih imela pred deveto že 25 pod stopali. Še bolje pa je bilo, da sva bila sama na poti do 10-tih, nikjer nikogar. Samo smejalo se nama je, ker ni boljšega od tega da imaš Pot zase. Zjutraj sva naredila plan, da na vsakih 15 km narediva kratek postanek, da se stopala spočijejo. Se pravi, obvezno superge dol, da sprostiš pritisk. Za zajtrk sem imela pol sendviča in pol litra sadnega jogurta. To je pa tudi vse kar sem pojedla. Na pit stopih sta bila gorivo kava in ledena kokakola. Vse kar rabim za tak pohod. Hodila sva skupaj, a s slušalkami v ušesih. Šlo je za dokaj hiter tempo, razen zjutraj, ko je še tema in vidiš bore malo in moraš paziti kam stopiš, da si ne zviješ stopal. Priznati moram, da je bila hoja z njim čudovita, saj ni kompliciral in ne jamral. Nisva se veliko pogovarjala, saj je bilo treba šparati z energijo, ki jo še kako potrebuješ na tako dolgem pohodu. Tudi postankov je bilo manj od planiranih, saj sva se počutila olimpijsko. Adrenalin je bil najin najboljši prijatelj ta dan. Najini dialogi so bili kratki in v stilu: "Si ok?; Kako so stopala?; Potrebuješ počitek?" Zato se rada družim z moškimi, ker ne komplicirajo in se zmeniš vse v sekundi. Veliko prihranjene energije. Ko sva imela do Santiaga "samo" še 25 km in noge niso štrajkale, sem vedela, da nama bo uspelo. Do dveh sva srečala res malo pohodnikov, saj gre tu ponavadi za mravljišče ljudi, a ne ta dan. Po drugi uri očitno tudi za pohodnike nastopi siesta in sva bila popolnoma sama. To nama je narisala nasmeh do ušes, saj ni lepšega od tega da imaš zadnji dan pohoda zase, brez šundra, samo ti in narava, brez vonja mehčalca in parfuma.To se mi je zgodilo prvič na zadnji dan hoje v Santiago. Zdaj vem kaj moram narediti, če želim imet pot zase, vstati zgodaj in hoditi dolgo. Žal pa na tej etapi ni šlo za ravnino, spet sem se počutila kot na Krasu, gor in dol, a je bilo pa veliko sence, kar ti seveda olajša hojo. Ko sva prišla do kamna, ki naju je spomnil, da imava do cilja samo 10 kilometrov, je energija rapidno padla. Stopala so nama gorela, meni je začela štrajkati desna noga, zato sva naredila postanek, ker sva tudi končno prišla do vode. Lokali so bili zaprti, ker spet jebena siesta in večina pohodnikov gre tu skozi v dopoldanskem času in tako so bari odprti samo v dopoldanskem času. Mislim, da sva pri tem postanku spila vsak 2 litra vode. Francoz se je ulegel na cesto, saj je bil izmučen, adrenalin je popustil. Skadila sva vsak en čik, potem pa sem rekla, da bolje da greva naprej, da prideva čim prej na cilj. Spet se je v sekundi strinjal. Od tu naprej sem hodila z odvezanimi supergi, saj me tako desna noga ni bolela. Ko sva imela še 7 km do Santiaga, me je model ustavil in rekel: "Tina, mislim, da lahko hodiva hitreje." Začela sem se smejat, saj sva že takrat imela v 5 prestavi, a je fino imeti nekoga ob sebi, ki ti da izziv, tako sva se dala v sedmo prestavo. Sparta in trance v ušesih. Adrenalin se je spet zbudil in tako samo gas do Santiaga. Pri 4 km pa je Francoz želel upočasniti tempo, saj je želel imeti zadnje kilometre zase, da se zjoka, da se spomni, kaj vse je dal skozi na njegovi dolgi poti in se sprijazni, da se bliža koncu. Za njim je le 1522 km, ki jih je prehodil v 44 dneh. Veliko za tako mladega fanta. Že par dni nazaj sem mu rekla, da imam do njega čisto spoštovanje, da se je na tak pohod odpravil tako mlad in da upam, da najde odgovore na vprašanja. Fant s čudovitim smislom za humor ter z dobrim okusom za glasbo. Ja, je Francoz, a zna govoriti angleško, zato je moj najljubši Francoz. In edini človek, ki sem ga bila pripravljena čakati 15 min pri mavrični tabli za mesto Santiago, ko sem končno prispela v mesto.. Med čakanjem pa so moje noge rekle "ne zmoremo dalje" telo je vedelo, da sem na koncu in se tako vdalo. Prenočišče smo imeli na začetku Santiaga, kar pomeni, da bi morala narediti še 4 km da pridem do katedrale, do tja bi še šlo, a mi je energija tolkla v rdečo, a nazaj do prenočišča bi to pomenilo 74 km. Ni šans, tega moje telo ne zmore. Šlo bi do katedrale, a potem bi tam umrla ali pa še huje, morala bi poklicati taksi, da me pelje do prenočišča. Tega pa moj ego ne bo dopustil. Tako sva šla do prenočišča kjer naju je že čakal Andrea, ki je ta dan vsega skupaj naredil skoraj 60, saj se je sprehodil do katedrale in potem nazaj do prenočišča. Več od planiranega. Dan je bil olimpijski tudi za njega.
Tudi ta dan smo imeli težavo s prenočišči, saj je bil petek in so bila vsa zasedena, tudi moje najljubše prenočišče, ki je na začetku Santiaga in tam spim vsakič, ko pridem v Santiago. Ima velik vrt in imaš občutek, da si še vedno na Poti in ne v Santiagu. Lastnik prenočišča je res prijazen. Ime mu je Dani in prvič, ko sva spregovorila, sva se takoj ujela. Ves denar, ki ga zasluži s prenočiščem nameni v dobrodelne namene. A, ta dan, ko sem ga klicala, me je, žal, moral zavrniti, ker je bilo prenočišče polno. Dal mi je telefonsko številko drugega prenočišča. Ko je Francoz klical v prenočišče, je lastnik rekel, da imajo še nekaj prostih postelj, ampak morava priti tja do 17-tih. Francoz mu je povedal, da je to nemogoče saj sva še vedno na Poti saj namerava danes prehoditi 70 km. Lastnik prenočišča mu ni verjel, da bova prehodila toliko v enem dnevu in naju je tako zavrnil. Ostali smo brez postelj. Tako sem poklicala Andrea, saj bo on prej v Santiagu in mu rekla naj pokliče on v prenočišče in rezervira 3 postelje, ter takoj, ko pride tja plača za 3. Vmes me je klical Dani in me vprašal, če sem dobila postelje, povedala sem mu, da nama model ne verjame glede prehojenih kilometrov. Tako je rekel, da ga bo poklical on in mu povedal, da lih ne spadam med normalne ljudi in da ne goljufam pri kilometrih. Na koncu smo imeli 6 postelj, saj se je Andrei uspelo zmeniti za 3 in Daniju za 3. En dan prej sem Francozu obljubila, da greva žurat, takoj ko prispeva v Santiago. Plan je seveda padel v vodo, saj sem samo še padla na posteljo. Noge trde kot skala, tudi pod tuš nisem bila zmožna it. Veš, tisto, ko te je mami kot dojenčka skopala? No, tega sem si želela. Andrei sem rekla, če bi me kdo ta trenutek hotel posilit, se ne bi mogla niti upirat, rekla bi mu, da naj že opravi in upam, da se bo imel saj fino, da meni je vseeno. 20 minut sem ležala v postelji in se spravljala pod tuš. Mrtva sem bila, a vesela, ker mi je uspelo. Prvič na tem Caminu sem hodila kot da sem prišla iz bitke. Kripel. A tuš je res pasal. Andrea je bil spet razposajen in želel si je zabave in dobre hrane. Midva s Francozom pa samo postelje, a sva vseeno šla na pivo in gin z njim, ki ga je Andrea prinesel iz Italije. Res je bil dober, a misel na posteljo je bila še boljša, tako smo se odpravili nazaj proti prenočišču. Zgodilo se je najhujše, nisem mogla zaspati zaradi preutrujenosti in bolečine. Aja, kar je najbolj pomembno pa je to, da na Poti ni bilo dopinga, brez enega piva in smotke. In kar se tiče tega podviga - PRVIČ, ZADNJIČ IN NIKOLI VEČ!!!!
