1. DAN - NE GRE ZA DIRKO, AMPAK ZA IZZIVE ZNOTRAJ IZZIVA
Vse poti vodijo v Santiago pred katedralo svetega Jakoba. Ni je težko najdi. Tu se odisejada zaključi. Na trgu mrgoli popotnikov, ki jim je uspelo priti do konca. Eni izgledajo kot po hudi bitki, drugi imajo izraz na obrazu, kot da se jim je prikazala Marija. Spet tretji, kot da so videli E.T.ja. Potem so tu še turisti, ki so v to mesto prišli z avtobusom ali pa avtom. Trg je poplavljen z uličnimi prodajalci spominkov in pouličnimi glasbeniki. Mesto polno lokalov, restavracij in trgovin. Tu domuje hrup in denar. Cirkus, ki ga nikoli nisem marala. Nazaj v kapitalizem. Tukaj pohodnika ne čaka rdeča preproga za dosežen uspeh.
Santiago me nikoli ni pripeljal do »orgazma« te se loopajo na Poti. Santiago pa je približno tak kot tip, ki po koncu dobrega seksa reče: »S tabo se vidim do konca svojih dni.« Gospod, tisto črno pištolo še imate? Zato se vse dobro zgodi pred "spovednico" (beri: katedralo).
Ok, zlagala bi se, če bi rekla da prvo leto nisem potočila solzice, ko sem prišla na Cilj. A potočila sem jo, ker sem bila tako trmasta, da med Potjo nisem vrgla Puškina v koruzo zaradi neznosne bolečine. Tudi tisto leto so nekateri v mojem mestu rekli, da s Tino niti na štart ne bova prišli, kaj šele na cilj. In tako sva jim zaprli gobce. Čeprav mislim da je šlo bolj za draženje.
Prvo leto sem si vzela celo skoraj eno uro časa za spoved. Kar kul stvar, prideš in duhovniku, ki govori le angleško in špansko v svojem jeziku zaupaš svoje grehe. On pa se z glavo drugje, samo smeje v svoj telefon. V katedrali je ene osem spovednic. Zadnja leta pa sem ta del kar izpustila. Brez greha mi živeti ni in za nobenega mi ni žal.
Pomembna je Pot in ne Cilj.
Je pa tudi greh, če si v Santiagu in ne pride do razpada sistema. To je le mesto pohodnikov in edino pravilno je, da se ti poslabša na bolje. Tako smo se zjutraj z Andreo in Francozom odpravili na zajtrk prvakov. Začeli smo z malim pivom, nadaljevali z flašami vina in končali z dobrim gin tonicom. Šlo je za pohod - od bara do bara proti prenočišču. Mimogrede smo naredili okoli 20 km, saj je bilo naše prenočišče oddaljeno skoraj 4 km stran od centra mesta. Istočasno pa je šlo tudi za poslovilno zabavo od Andree, saj se je naslednje jutro odpravil z busom v Muxio in potem na zadnji poslovilni pohod od Muxie in Finisterre. Ko sva se naslednje jutro zbudila s Francozom, ga ni bilo več. Čuden občutek, saj si več kot 20 dni z osebo 24/7, potem pa kar naenkrat izgine iz tvojega življenja. Tako dan ni bil ravno prešernove volje. V dobro voljo me je spravila samo novica, da ta dan na cilj prispe tudi Lucca, saj se nisva videla že nekaj časa in to pomeni veliko smeha in še en razpad sistema. Zadnji dan v Santiagu sem Francoza vprašala kako želi speljat ta dva dneva hoje do Finnistere. In začel je: "Veš, sem razmišljal, če si ti to lansko leto prehodila v dveh dneh, potem lahko midva skupaj to v enem dnevu." Vprašala sem ga po zdravju in da, če je že pozabil kako "krasno" sva se počutila, ko sva zadnji dan prehodila 66 km. Rekel je, da je skrajni čas, da dobim kakšen izziv, glede na to, da sem bila vedno jaz tista, ki je druge izzvala. In da naj se spomnim, kako dober je občutek, ko greš preko sebe in uspeš. Recimo, Andrea je mislil, da glede na čas, ki ga ima na razpolago, bo prišel le do Leona. No, na koncu je tako kot jaz pot prehodil v 21 dneh in še mu je ostalo toliko časa, da je videl Muxio in se sprehodil do Finnistere. To je kar lep dosežek za nekoga, ki ne hodi veliko v svojem prostem času. Kapo dol. Tako sem sprejela izziv. Konec koncev sva le dva dni počivala in za nama je 820 km hoje, kar pomeni, da se je kondicija izboljšala in seveda raje hodim cel dan kot pa se zadržujem nekje sredi vukojebine. In še slovo od Andree je bilo čudno in sva se tako odločila, da ga bova naslednji dan presenetila.
Plan je bil, da zjutraj vstaneva ob 3:30, pojeva zajtrk, spijeva kavo in odrineva na pot ob 4. In pa seveda, da greva v horizontalo ob 19-tih, da se spočijeva in naspiva. A za tak podvig je nujna tudi dobra večerja, tako sva se odpravila na kebab in pomfi. Vmes se mi je javil Lucca, da bo vsak trenutek v Santiagu in tako smo se malo kasneje dobili na pivu in to ne enem. Šlo je še za hujši razpad sistema kot prejšnji večer. A moj otrok (beri: Francoz) je bil pameten, spil je samo eno pivo in odpeketal "domov" spat. "Mama" pa se je šla zabavat v mesto do enih zjutraj. Vsi vemo, da smo na alkoholu vsemogočni in meni ne bo problem vstati ob nehumani uri za nor podvig imenovan 69 km. Seveda mi je uspelo zaspait, budilke nisem slišala in tudi Francoza ne, ko me je budil. Me je pa zbudila notranja budilka in me je 4:20 katapultiralo na noge. Panika. Francoza ni bilo več v prenočišču. Jezna sem bila sama nase, ker sem zajebala, tako sem na hitro zmetala vse svoje stvari v nahrbtnik in v hitrem tempu začela brutalen podvig, brez kave in zajtrka, sem pa na poti spila kokakolo. Dogovor je le dogovor. Pisala sem mu, da sem na poti in da kje je on. No, ni bil spet tako daleč, uspelo mu je priti ven iz mesta, a uspelo se mu je tudi izgubiti, saj je mislil, da gre pot do Finisterre po glavni cesti. Otrok se mi je tako izgubil na poti. Ko se je on vračal nazaj, sem bila jaz že na koncu mesta in sem mu tako poslala lokacijo kje se nahajam. Tako sva skupaj nadaljevala pot, a žal pol ure kasneje. Priznam, postalo mi je slabo, ko sem pomislila kaj me čaka, bila sem nenaspana, s toksičnim telesom. Čudovit dan za umret. Na srečo je bilo vreme na moji strani in ni bilo sonca. Oblačno vreme z vetrom in vlago. Bolje vlaga kot pa 35 stopinj. Do prve kave sva prišla po 25 km hoje, trgovina pa kot imam sreče v življenju, je bila seveda zaprta. Tako sva brez hrane hodila 50 km. Končno sva prišla do dveh velikih kosov popečenega kruha z olivnim oljem in paradižnikovo omako. Mjami. Takrat sem celo pomislila, da nama ta podvig lahko uspe, a sem tudi že čutila bolečino v desnem meču. Tako sem za sladico pojedla modro tabletko. Ne, ni šlo za viagro, ampak za Nalgesin 550. Tudi Francoz jo je. V tem dnevu namreč ni bilo prostora za napake, še manj pa prostora za več postankov, saj nihče od naju ni želel hoditi po temi. Tako sva imela samo 3 krajše ta dan. Nehala sva gledati tudi na kamne kjer so napisane številke kilometrov koliko imaš še do cilja, saj so naju psihično ubijali. Ko je tabletka prijela sva bila zelo hitra, brez bolečine. Neverjetno kako ti lahko pomaga, če jo vzameš pravi trenutek. Meni se je samo smejalo, nisem bila utrujena. Na poti sva srečala kar nekaj pohodnikov, ki smo jih spoznali v skupnem prenočišču v Santiagu, tako je bilo kar nekaj objemov na poti, ki pa jih še kako potrebuješ za motivacijo na tako dolgem pohodu, Tisti dan sva bila zvezdi na Caminu, največja norca na tej poti. A ni se bilo še za smejat in vriskat, vsaj ne do zadnjih 20 km. Ko sva prišla do zadnjih 20 km, sem vedela, da nama bo uspelo, saj pot poznam in pred nama je bil samo še spust po hribu, kjer sva celo tekla in potem še nekaj ravnine. Vmes sem na zadnjem postanku vzela še eno tableto, za vsak slučaj in jo poplaknila z malim pivom in tako so se noge dale v 10 prestavo. Verjetno sem bila tisti moment najbolj srečen človek na poti zaradi brzine. Ob 18-tih sem se javila Andrei, da prideva na obisk v Finisterro in naj da na hladno vino in pivo. Bil je v šoku in seveda vesel, saj bomo tako imeli še eno skupno noč in jutro. Ko sva prispela v malo ribiško mesto Cee in naju je do cilja ločilo samo še 13 kilometrov, sem Francozu rekla, da se dobiva v Finisterri, saj je žal počasnejši od mene, ura pa skoraj že tema in bi bila tako rada čim prej na cilju. Švignila sem skozi male ulice, ki te peljejo ven iz mesta in na koncu te čaka še konkreten vzpon. Mesto poznam, zato sem vedela kam moram it. No, mojemu otroku pa se je seveda spet uspelo izgubiti. Ponovila se je jutranja zgodba. Rekla sem mu, da ne grem nazaj, da mu bom poslala lokacijo in naj mi sledi, ali pa naj najde glavno cesto, ki je tudi edina, ki pelje proti Finisterri. Čeprav sem se trudila, da ne bi hodila po temi, mi ni uspelo in sem tako 45 min hodila v čisti temi ob glavni cesti, saj gre pot zadnjih par kilometrov ob glavni cesti. Poskus samomora, za nameček pa še veter, ki mi je izpodrival noge in sem se malo bala za življenje. Krasno, prispela si skoraj v Finisterro v enem dnevu, a me bo tik pred ciljem zbil avto, sem si mislila. Krasen naslov za Slovenske novice. A mi je uspelo preživeti. Z Andreo sva bila zmenjena, da se mu javim, ko bom imela do prenočišča še 2 kilometra, da mi pride naproti, da greva na pijačo. V tistem trenutku pa sem tudi dojela, da mi je uspelo, kar je za mnoge to nemogoče. Uspelo mi je prehoditi Pot v enem dnevu. Veselje je bilo še večje, ko sem se spomnila, da sem spala samo tri ure in ga žurala 7 ur v mestu. Ne samo to, v Finisterro sem tako prišla pred otrokom. Hormon sreče je tako spet tolkel v rdečo, sploh, ko sem zagledala Andreo, ki me je čakal v lokalu nasproti prenočišča. Francozu sem na poti rekla, da, ko prispem v Finisterro, ne mislim it spat, ampak se zabavat z Andreo dokler bo volja dala. Zato se tudi greva ta brutalen podvig. Ker sem pojedla 2 tableti je bilo volje za izvoz. Ko sem z Andreo pila pivo, sem pogledala dol proti nogam. Na obeh nogah sem imela same rdeče pikice oz rdečico, ki je kazala na pretiravanje s kilometri, a mi je bilo vseeno. Tudi stuširat se nisem šla, saj sem vedela, da, bom samo padla v posteljo. Tako sva skupaj počakala Francoza, ki je prišel za mano ene 15 minut, kar je pa sploh res dober občutek, ko veš, da ti je uspelo prehiteti mladiča za toliko časa. So, fuck you Tanguy!! Skupaj smo se odpravili v zloglasni hipi bar na par pirov. Seveda sem se takoj poštekala s trenutno šefico lokala in kuharjem, ki nama je za uspešno opravljen podvig ponudil zastonj obrok in šilco žganja. Zahvalila sem se za obrok, a ga zavrnila, saj nisem bila lačna, ampak samo žejna. Hrana bi me samo uspavala, kar pa nisem hotela, saj je bil čas za zabavo. Otrok je bil pa presrečen, saj je dobil res velik hamburger z veliko krompirčka. Z Andreo sva se zabavala s šefico lokala do enih zjutraj, Francoz pa je šel spat eno pivo pred nama. Midva bi v lokalu še ostala, a so zapirali, tako sva se tudi sama postrgala proti prenočišču. Moje je bilo na začetku mesta, njegovo pa na koncu. Ker nisem bila še v prenočišču, nisem vedela kje je moja postelja. Andrea mi je sicer razložil, a je bilo tisti trenutek to zame kot labirint v dveh štukih. Ene sobe so bile zaklenjene, druge polne in mislila sem si, da je očitno nekdo zasedel mojo posteljo. Ker je bila ura pozna, se ravno ne spodobi, da prižigaš luči po sobah, saj te lahko kdo ubije zaradi neupoštevanja bontona, zato sem poklicala Andreo in ga vprašala, če je tam kakšna postelja frej, da danes se mi res ne spi v hotelu z milijon zvezdicami, se pravi pod milim nebom. Imela sem srečo, saj je bila postelja nad njim frej im tako sem morala prehoditi še slab kilometer do tja. A kot se za pravega Italijana spodobi mi je prišel naproti in mi nesel nahrbtnik. Vse je enkrat prvič, tudi to, da sem dovolila, da mi nekdo nese nahrbtnik, saj sem bila izčrpana. Namesto da bi šla pod tuš sem samo padla v posteljo. Naslednje jutro sva se odpravila v prenočišče kjer bi morala spati in Andrea mi je pokazal kam bi morala iti. No, sej tja sem tudi šla, a, ker nisem nič videla, razen nekaj belega, sem mislila da gre za sobo za shranjevanje. Očitno je koktajl tablet, alkohola in izčrpanosti naredil svoje. Krasno smo se nasmejali na moj račun. Ni pa lepšega od tega, ko se zbudiš na morju, vonj Atlantika in pesem galebov.
Nekje na Poti je pisalo, da moraš žulje poimenovati, če jih dobiš, saj gre za osebno stvar. No, končno sem dobila dva. Enemu sem dala in 89 in drugemu Finisterra.
