Ker Natalije ni več z mano in me tako ne more več simpatično motiti, sem imela luksuz, da v prenočišču operem vsa oblačila, si skuham kosilo in si na kavču zgradim bunker za spanje. Ni šans, da me danes prepričaš za še eno špansko savno – ne zmorem več, prehudo je. Rabim dober spanec. Sploh ker sem si zadala ambiciozen plan, da naslednji dan prehodim več kot 40 km.
Vmes me je poklical prijatelj. Z njim je vedno užitek klepetati, saj razume moj sarkazem in mi pusti, da se pritožujem, kot da bi imela pogodbo z vesoljem, on pa ob tem uživa. Lepo je bilo slišati njegov glas. Potem sem se končno odpravila pod tuš. Prej se mi ni zdelo smiselno – pri tej vročini bi morala pod tuš dvakrat, jaz pa sem bila lena že za enkrat. Raje sem šla tik pred spanjem, da sem ohladila telo in zmočila lase, ki so mi potem služili kot naravna klima do budilke.
Tisto noč je bil kavč moja postelja. Med počitkom sem še malo čvekala s francosko mamo, potem pa me je zmanjkalo. Aja, v prenočišče je prikorakal še en pohodnik, ki je štartal iz Madrida. Ko se je sezul, so njegova stopala izgledala kot po bitki. Bil je vidno utrujen, zato sem mu prinesla pivo, da si opomore od dneva. Povedal je, da je naredil eno samo etapo, a ga je tako zdelala, da je po tistem pivu samo še padel v siesto in nato na večerjo. Povabil me je zraven, a sem zavrnila – večerja ob 20. uri zame ne pride v poštev, sploh ker bi morala še hoditi do vasi in nazaj. Jutri bom imela hoje več kot dovolj, noge je treba šparat.
Seveda jutro ni šlo po planu. Namesto ob 5. uri sem na pot krenila ob 6-ih – želja po spanju in izogibanje nočni hoji sta zmagali. Najraje bi ostala še en dan, a predanost Caminu ima prednost. Počivala bom, ko prispem do prijateljev v Finisterri.
Jutro mi je serviralo nekaj manjših vzponov. Ravno prav za pokvarit mojo dobro voljo. Pot je bila sicer razgibana, z veliko ovinki, ki so kilometre v glavi krajšali. Hladno in vetrovno vreme je pasalo – hoodie sem slekla šele po 21 km. Tam sem se morala odločiti: Camino Sanabrés ali francoska pot. Sanabrés sem izbrala že prej, včeraj pa izvedela, da tam divjajo požari. Upala sem, da so prebivalci varni.
Ko sem pila kavo v Granja de Moreruela, sem skočila na Facebook skupino Camino de la Plata, da dobim več informacij o varnosti poti. Odgovori niso bili ravno tolažilni, a sem vseeno vztrajala – to pot še nisem hodila.
Drugi del dneva je bil brutalen. Hribčki brez sence in sonce, ki je žgalo kot prišito. Ob 12-ih se mi je začelo tresti telo zaradi lakote, zato sem kar na poti naredila sendvič. Družbo so mi delale muhe – nadležne kot reklame na televiziji. V nahrbtniku sem imela 2,5 litra vode, a je liter in pol izginil, kot da bi ga polila v pesek. V nekem trenutku sem že razmišljala, da dvignem palec prvemu avtu, ki se bo pripeljal mimo – z malo vode bo teh 14 km še dolgih.
V daljavi sem zagledala dve pikici – nemška pohodnika. Ko sem se jima prikradla od zadaj in ju pozdravila, sta poskočila od strahu. Meni je bilo smešno, njima ne toliko Potem sem šibala naprej, ker sonce ni imelo milosti. Vprašala sem ju še kam sta namenjena ta dan. Tabara. Tako kot jaz. Rekla sem, da se vidimo.
V zadnji vasi pred ciljem sem se osvežila s kokakolo (na eks) in malim pivom. Pravi energy booster za še 7 km. Do cilja sem spila vse, kar sem imela v plastenkah. Ko sem prispela, sem ugotovila, da se vas pripravlja na fiesto. Marija je za ovinkom in to pomeni še ena noč brez spanja.
Lačna kot volk sem skočila v trgovino – ni ga čez dober, ohlajen sadni jogurt. Spila sem skoraj liter. Kupila še dva angleška sendviča in kokakolo za jutri.
Ko sem prispela v prenočišče, me je pričakal zagrenjen lastnik in postelje s plastičnimi prevlekami – španska verzija pekla. Deset minut sem sedela in premlevala življenjske odločitve, nato pa sklenila: Fuck this shit, grem v hotel. Prenočišče je bilo umazano, smrdelo je, in niti v hladilnik mi ni pustil dati hrane.
Izvlekla sem se ven kot duh, da ne bi užalila lastnika, in pred hotelom zagledala Nemca iz poti – zadovoljna kot mački na soncu. Skupaj smo sedeli v senci in pili, dokler nas ni čas potisnil proti večeru.
Moja soba v hotelu je imela ohlajeno klimo in pravo posteljnino. Nirvana. Vmes me je klicala francoska mama – izgubljena v Barceloni, ker ni mogla vstopiti v Sagrado Familio. Ko sva bili skupaj, sem ji rekla, naj kupi karto prek spleta, ker to ni trgovina, kjer samo vstopiš. A me ni poslušala. Potem me je prosila, naj ji poiščem ugodno prenočišče. Po 46 km hoje res nisem imela energije za turistično agencijo, a za mamo naredimo vse, mar ne? Potem pa je napočil čas, da bolje spoznam Nemca.
