Ko je moja predraga francoska mati včeraj prispela v prenočišče, seveda ni bila zadovoljna, ker tam ni bilo hladilnika. Tudi meni to ni bilo ravno po volji, a kaj češ – Camino ni hotelska veriga. Rekla sem ji, da je za ovinkom bar, kjer lahko jeva, pa še v lasti lastnika prenočišča je. Gospod očitno kraljuje v tej vasi – manjka mu samo še krona in rdeča preproga. Bar sicer obratuje samo v avgustu, tako da sva imeli srečo, da sva ga ujeli ravno zdaj.
Pred lokalom je bil manjši park in nogometno igrišče, kjer so fantje zabijali gole do 15:00, potem pa so izginili kot pena na pivu. Ko sva prišli do šanka, sem »mami« prosila, naj natakar meni najprej prinese pivo, ona pa naj ima tistih svojih 20 minut za razpravo in vprašanja. Toliko se že poznava, da ve – jaz sem narejena za enostavnost.
Natakar je bil prijazen in nasmejan, znal je celo angleško, kar pomeni, da se mi ni bilo treba iti pantomime. Naročili sva testeninsko solato, vsaka po dva mini sendviča in pikantno klobaso s kruhom. Kosilo je bilo odlično… ali pa sva bili samo tako lačni, da bi nama bila dobra tudi stara štruca.
Obrok sva si privoščili v parku, za edino mizo v vasi, zraven fontane. Ker je bilo to najino zadnje skupno kosilo, sva si privoščili še malo alkohola. Ko je prijelo, sem jo vprašala, če greva plavat v fontano. Glede na to, da rada plava, sem pričakovala »oui«, a sem dobila samo čuden pogled. Jaz sem skomignila z rameni in odkorakala proti fontani. Bila je čudovita osvežitev! Ni trajalo dolgo, da se mi je pridružila – to je bil najin improvizirani SPA s pivom. Veliko smeha, tunkanje glave in občutek, da sva se znašli v kakšni reklami za mineralno vodo.
Ker je ta dan tožila, da jo vse boli, sem ji obljubila masažo. Saj zakaj pa ne – energije imam preveč, drugega pa tukaj itak ni za početi. In priznam, želela sem, da jutri, na njen zadnji dan hoje do Zamore, koraka brez bolečin. Kako utišati Francozinjo? Z dobro masažo! Zaslužila si jo je po vseh kilometrih od Seville do Zamore.
Po masaži pa naju je presenetil še Bog z darilom – dežjem. Najprej sva gledali v nebo kot dve kokoši, ki ne moreta verjeti, da kaplja z neba, potem pa sva samo uživali v prijetni spremembi.
Moj plan je bil, da naslednji dan štartam ob 5:00, ampak zaradi spremembe vremena sem budilko prestavila na 6:00. Natalija me je vprašala, če se mi lahko pridruži do Zamore. Seveda, sem rekla – romantičen skupni prihod v mesto.
Noč je bila čudovita – brez plastičnih rjuh in vročinskih napadov, spala sem kot dojenček (a brez stranskih učinkov). Postelja je bila tako udobna, da zjutraj skoraj nisem hotela vstati. Ena najlepših noči na Caminu.
Pot do Zamore je minila hitro, čeprav po kamniti poti. Natalija je imela težave s kolenom in mi rekla, naj grem naprej po asfaltu. Za zadnji skupni pohod tega res ne mislim narediti – skupaj bova končali. Ko sva prišli v mesto, sem jo objela in ji čestitala za prehojeno pot. Čisto drugače je, če cilj dosežeš z nekom, ki je hodil in trpel zate ob strani.
Neprecenljiv je bil njen nasmeh, ko je stopila na cilj. Potem sva šli na zadnji skupni zajtrk, kjer ni bilo niti ene besede »sovražim«. Vse je bilo kar naenkrat lepo. Preden sem krenila proti Montemarti, sem jo prosila za naslov, da ji pošljem razglednico – te obožuje tako kot jaz. Edina dobra stvar v nabiralniku, ker računi in reklame… no, saj vemo.
Objela sem jo v slovo, ji povedala, da je ne bom nikoli pozabila, in se ji zahvalila za družbo – čeprav me je znala spraviti ob živce. In tako sem švignila iz mesta… ter se seveda takoj izgubila.
Vreme je bilo na moji strani – oblačno, popolna poezija za hojo. Glasba v ušesih, kilometri pa so leteli mimo. Ko sem pogledala na uro, je kazala 13:35, jaz pa še dva kilometra do trgovine, ki se zapre ob 14:00. Spet adrenalinska drama – nisem jedla cel dan! Če je ne ujamem, bom do 18:00 sestradana. Uspelo mi je. Male zmage štejejo.
Prenočišče je od zunaj izgledalo kot scena iz grozljivke, a znotraj je imelo prijetno, domačo energijo. Edini minus – spet plastične rjuhe. Torej spet noč v potni sauni. Ima pa prenočišče vsaj zofo… mislim, da se bom kar tam parkirala.
Danes sem prehodila 37,69 km in naredila 207 višincev. Jutri upam da mi bodo noge pustile iti čez 40 km.
