Končno smo z ekipo prišli do etape kjer sem spoznala Mozarta leta 2018. Ta dan smo na pot štartali pozno, saj je bil dogovor prejšnji večer, da hodimo kot po parku, relax. V mestu kjer smo spali sem klapo zjutraj peljala na energy boost – kava in koka kola. Sonce je bil seveda že pokonci in ni se šparal s svojo močjo. Ko smo pili kavo me je malo skrbelo, saj sem vedela, da nas čaka težka etapa kjer so neizprosni vzponi na vročini. A ta etapa je v mojem srcu na posebnem mestu saj sem tu spoznala malo žverco (beri:mačka), ki sem jo poimenovala Mozart. Lepa mala žverca, po izgledu podobna risu ali pa Mozartu, ko je imel na betici tisto smešno lasuljo, ki mu je tako lepo pristajala. Čez par let bom vedela ali gre za risa ali čisto navadnega mačkona, ali pa tudi ne.
V glavnem, Mozarta smo leta 2018 našli sredi pekla na Poti, okoli nas nobene žive duše, še razfukanih kmetij ni bilo. Območje: KAJ JE TO VODA? Sredi ničega se je pojavil mačji mladiči z glavo obrnjeno proti tlom, izgubljen, tava neznano kam. Vsi pohodniki smo umirali zaradi težavnosti poti. Če vprašaš mene, je bil to najhujši dolgčas od Camina. Marija! »Gospod, tisto črno pištolo še imate? » Maček nam je sledil celo pot in se na koncu dneva znašel z nami v prenočišču. Kaj bomo zdaj z njim? Po dolgem premisleku sem si zadala izziv, najti mu dom. Finisterra, kjer domuje hipi družina se mi je zdel idealen dom za to žverco. Z Mozartom sem preživela en dan. Bil je hitre hoje, trmast in seveda igriv. Prehodil je več kot 20 kilometrov. Sam. Sledil mi je. Ker sem vedela, da bova morala hoditi po glavni cesti, sem ga s hojo mogla zmatrat po stranskih poteh, da sem ga lahko potem nosila v naročju, ko sva harala ob glavnih cestah. A ta mladič je imel energije za izvoz, tako kot jaz. Skregala sva se, večkrat. Samo hodil bi in kot mladič, je želel iti svojo pot. Uveljavljanje svojega jaza pa te fore. Tisti dan sva se učila en od drugega. Komu je šlo slabše? Verjetno meni, saj sem imela takrat sončničnih 37 let. Čisto po nesreči sem mu že prvi dan skupne hoje našla dom, ki je imel krasen vrt, bazen, čudovito energijo, tri mačke in dva psa.
Prvotni plan je sicer bil, da gre z mano do Finisterre, kjer domuje hipi družina. Ko sem prespala to idejo, nisem želela, da to žverco vzgaja nekdo, ki se mu jebe za odgovornost. Mozart si zasluži lepo življenje z dobro družbo. Lahko bi bil moj heroj na poti, a najina misija je bila, najti mu primerno družino in tako sva zmagala že prvi dan. Logično, saj sem ga naučila vsega: neposlušnosti, da je on dodana vrednost na tem svetu, naj se temu tudi primerno obnaša in naj me nikar ne razočaral. Kdo ga ne bi hotel vzet za svojega?! V glavnem, če vprašaš mene sem ga naučila biti drugi Bear Grylls, tako da mu ne bo hudega. Konec koncev je preživel le en cel dan z mano.
Toliko o Mozartu.
Aja, Mozart je v bistvu ženskega spola. A ker po izgledu Mozart…Mozart naj bo! Moja edina želja, ko sem se morala od nje posloviti je bila naj obdržijo to ime.
Mozart naj bo!!
Tok elegance kot jo je Mozart pokazala v javnosti na najinem prvem sračkanju. Za ploskat vredno. Lej, še enkrat, MOZART NAJ BO!!!!!! In naj se ve, da sem bila jaz njena osebna trenerka.
Tako grem jutri v prenočišče kjer sem mojemu Mozartu našla dom. Upam, da je še živ in igriv.
