Kot je bilo za pričakovati, sem se zbudila trda kot skala, utrujena in nenaspana. Zaradi vsega tega dežja je bilo samo še vprašanje čase kdaj me dohiti viroza. 20 dan me je le dohitela in mi pobrala vso energijo. Na pot sem se odpravila, ko je bila zunaj še tema, moj korak pa je bil hiter kot od lenivca, ki v celem dnevu prehodi 37 metrov. Prvih 15 km je bilo precej napornih saj sem jih prehodila brez jutranjega rituala - kave in kokakole. Če sem si prejšnji dan kave želela, sem jo ta dan nujno rabila, da mi dvigne energijo. Bog od vseh mojih kameradov na poti najdlje spi in tudi ta dan si je vzel ekstra minute v svoji udobni postelji za lepotni spanec in je bil učinkovit kot krema proti gubami. Čudna so ta pota Gospodova. Brko se je ta dan obnašal tako kot se za moškega z virozo spodobi, eno samo jamranje kot da je na smrtni postelji. Zmerno do pretežno mi je šel blazno na živce. Obljubila sem mu, da, ko pridemo na cilj ga peljem na odlično kremno bučno juho s popečenimi kruhki, če bo le tih naslednjih 25 km ker mi krade energijo, ta pa že sedaj tolče v živo rdečo barvo. Iz njegovih ust je prišlo opravičilo za nerganje, kar je prvič na tej poti in to pomeni, da ga je viroza totalno zdelala. Ker je Bog spal zaradi prekomernega dela na tem svetu, Brkota pa je pokopala viroza, se mi je seveda uspelo izgubiti, ker sem šla spet malo po svoje, ker zakaj bi hodila čisto po isti poti kot leta 2018. Dolgčas. Na srečo sem zalutala samo za 3 kilometre, kar je napredek, glede na to da sem se prejšnji dan izgubila za 7 km. Seveda so iz mojih ust priletele vse kletvice tega sveta, ko sem ugotovila, da bom z virozo morala prehodit še dodatne kilometre. Želja po dobrem spancu me je spremljala cel dan. Ker to Pot že poznam, sem vedela, da je cilj za ovinkom. Tam pa me čaka postelja z dolgo siesto. Pred mano je bilo samo še most dolg 700 metrov. Sledila sem tisti rumeni puščici, ki te pelje od začetka do konca poti v Santiago in ne aplikaciji, a sem kaj kmalu ugotovila, da po tej poti ne morem prečkati mostu in moram iti tako nazaj 1,5 kilometra, na drugo stran mostu. Zavrela mi je kri, rekla sem si, da se ne grem več tega, da je dovolj zezanja z mojimi živci da ne grem nazaj za 1,5 kilometra saj bom tako do prenočišča prišla po vseh štirih. Tako sem naredila eno večjih budaleščin v svojem življenju in postavila svoje življenje na nitko. Niso vse zgodbe zastonj, ta je plačljiva, če jo kdo želi izvedeti. Rekla bom samo, da je šlo za hell on highway. Bog je seveda še spal. Ko smo s klapo končno prišli ven iz pekla, ki se je zdel dolg kot 10 km zaradi nevarnosti, je Berlinčan katapultiralo ven iz postelje, začel se je dreti na mene, če sem normalna, saj sem nas skoraj ubila in naj ne mislim samo nase na tej poti. Ja, lahko je biti pameten z virozo v postelji, sem si mislila. Ker dretja res ne maram sem mu zagrozila, da ga bom zabrisala čez most, da dereta se lahko name samo mati in oče pa še to ne več pri teh letih. Sem pa mu tudi priznala, da je šlo za res neumno dejanje, da sem nas spravila res v hudo nevarnost, a sem zaradi izčrpanosti tvegala, da bi bila čimprej v postelji. In draga moja mati, ki bereš moje zapise, bom rekla samo to: "Mati, obljubim, da nikoli več ne ponovim take neumnosti." Ko smo le prispeli v prenočišče sem za lepe 3 ure padla v siesto in se zbudila kot nova. Kasneje sem Berlinčana kot dogovorjeno odpeljala na juho in viski, da pokončava to virozo. Temu je sledil še romantični sprehod po fotogenični plaži. Bila sva srečna. Ker me lepe plaže, zvok morja in lep sočni zahod omehčajo, me je ekipa prepričala, da si ga naslednjih par dni vzamemo na izi, brez ekstremov in celodnevnih pohodov, saj imamo pred seboj več kot 1000 kilometrov.
