Ta dan sem pot nadaljevala z Načotom in njegov prijateljem, ki je v prostem času DJ in mu je ime Lee. Dan smo začeli z glasnim smehom v kopalnici kjer smo si umivali zobe in se zraven zabavali z zgodbami prejšnje noči. Oba sotrpina sta hitrega koraka oz. prehitrega zame in sta bila tako pred mano. Jutra v hribih so vedno lep balzam za oči, a tudi hladna. Nisem se hotela pritoževati, saj sem vedela, da bo za tem mrazom kmalu prišla vročina. Načo in Lee sta bila tako razposajena, da sta po klancu navzdol kar tekla, a se je to kasneje pokazalo kot napaka, saj, ko smo prišli do vmesne postojanke na poti je Načo začel jamrati, da imam bolečino v kolenu. Ker vem, da v takih primerih ni primerno soliti pamet, sem mu tako ponudila mojo magično kremo, ko izgine vsa bolečina. Seveda se ni želel namazati z njo, saj se je odločil, da bo tu zaključil današnji pohod. Poslovila sva se in se zmenila, da se spet srečava v ponedeljek v Finisterri, ko jaz upam, da prehodim 120 km v manj kot enem dnevu. Ta dan je bila pot milostna, sama ravnina, brez trpljenja in ekstra znojenja. Prava uživancija za pohodnika. Noge so bile hitre. Spet sem se odločila za svojo pot, po cesti, saj nisem želela, da stopala trpijo po kamenčkih, ker me naslednji dani čaka 65 km in v petek še slabih 40 km do Santiaga. V petek zjutraj namreč dobim obisk v Santiagu za par dni. Ker pa sem imela med hojo čisto preveč časa za razmišljanje, sem se tako v glavi poigravala z mislijo, da zadnji dve etapi stisnem v eno, se pravi 100 km. Seveda se je zelo hitro oglasila tista pametna Tina in me vprašala po zdravju. Razložila mi je, da, če se jutri odločim za ta podvig, ne bom nikoli doživela 120 km. Saj bom na teh 100 km ugotovila, da je to en sam velik fizičen in psihičen napor in bo tako prvotni plan padel v vodo za zmeraj. Ker mi je ideja o 120 km bolj všeč sem jo poslušala. Ko sem na pir stopu govorila s Saudijem, sem mu povedala kam mi je odneslo možgane danes, je rekel samo to, da, če me ne bo Berlinčan ubil zaradi te neumnosti, me bo definitivno on v petek, ko pride na obisk. 😂😂 Ko sem imela še 10 km do zaključka etape in sem se zabavala po svoje, mi je Načo poslal sms, da se je odločil, da pokliče taxi, ta ga bo pripeljal do prenočišča kamor sem namenjena. Lee se je tako kot jaz do istega prenočišča sprehodil. Dan je bil vroč, a je bilo dosti sence na poti. Ker jutri ne želim pozno prispeti v prenočišče zaradi razdalje, sem se odločila, da se odpravim na pot ob 5ih zjutraj. Danes sem še enkrat poklicala v prenočišče, da jim povem, da jutri pridem, ampak pozno zaradi dolge razdalje in da res ne bi rada ostala brez prenočišča in tuša. Rekli so mi, da me za to ne rabi skrbeti. Ker ob moji uri odhoda ne bo odprt še noben lokal za kavo, sem šla v trgovino po 2 kokakoli. Upam, da mi jih tokrat Berlinčan ne vrže proč. Imam ga namreč na sumu, da mi jih meče proč, ker ga skrbi za moje zdravje.
