Včeraj sem prvič na tem Caminu spala v prenočišču z ekipo: petimi pohodniki in enim kolesarjem, ki se je s svojo dvokolesno zverino očitno odločil, da bo trpel po svoje. Med njimi tudi italijanski par Anita in Massimo, ki živita v Rimu. Ah, končno Italijani! Pogrešala sem jih – to so najboljša družba na Caminu… seveda, če znajo angleško. Če znajo, potem imaš zagotovljen smeh, hrano in pijačo – v paketu. Če ne, pa imaš vsaj gledališko predstavo z rokami in mimiko.
Ostali člani ekipe? Španci. En zna angleško, dva ne. Rezultat: pol pogovora razumem, drugo polovico samo kimam, kot da podpisujem kakšno pogodbo za kredit. Ker v mestu ni bilo trgovine in je bil še praznik, smo bivakirali kar v baru – logično, saj je bar na Caminu več kot institucija, je kot druga cerkev. Pred tem je sledila še obvezna pralna terapija: oblačila. In potem spet v špansko savno. Ampak tokrat sem bila bolj pametna: čez jogi sem vrgla volnene deke in si ustvarila svojo improvizirano oazo, skoraj kot “spa verzija za reveže”.
Sestra lakota me je kmalu prisilila, da sem šla v bar – saj sem se že tresla kot list v vetru. Španci znajo delat sendviče! Res! Okusni so kot Michelangelove freske – le da jih ni treba gledat, ampak jih lepo poješ. Polnozrnatega kruha pa seveda nočejo poznati. Zanje je to skoraj bogokletje.
Pred barom, zraven prenočišča, je prišla lastnica prenočišča in nas vpisala. Opozorila nas je, da moramo biti previdni na poti, ker so na pohodu požari. Če je imela prav, so ta dan zapustili ta kaotičen svet tri življenja, ki so pomagala pri gašenju, 1500 so jih evakuirali. Kar grozljivo. Gospa je celo predlagala, da ostanemo pri njej še en dan. Ampak ekipa je glasovala: gremo naprej, vsaj do Asturianosa. Počasi, pravijo. Počasi?! Saj nismo na wellness vikendu.
No, odločitev smo proslavili v baru – kot se spodobi. Kar naenkrat se je nad mestom spustila sivina in z njo vonj dima. Prijetno kot parfum, ki ga nekdo polije po sebi v avtobusu v največji vročini. V baru sem se najedla, nazdravila z dvema pivoma v družbi novih pohodnikov in potem – hop – v posteljo. Verjetno prva od vseh v vasi. Ampak prejšnjo noč zaradi fieste nisem spala, tokrat pa sem se v dekah počutila kot kraljica. Spala sem kot polh.
Naslednje jutro sem vstala z nasmehom do ušes. Male zmage! Kako malo človek rabi za zadovoljstvo. Še boljši je italijanski jutranji “Buongiorno” – tega ne premaga nič. Španci so odšli pred nami, jaz pa sem se z Italijanoma odpravila kasneje. Šefica je rekla, da je prvi bar oddaljen 5 km – vsi smo že sanjali o kavi. No, bara seveda od nikoder. Camino pač rad preseneti.
In potem – bum! – Indija! Mesto Mombuey. Nikoli si nisem želela v Indijo, ampak evo, zdaj lahko rečem, da sem pila kavo tam. Italijana sta šla v trgovino, jaz pa sem nadaljevala pot sama. Cilj: Asturianos. Pot je bila lahkotna – malo trave, malo peska, malo gozda, senca… idila. Če odmislimo mušice in muhe, ki so se odločile, da sem jaz njihov Disneyland. Te so bolj nadležne kot sonce.
Sivina od požarov je spremljala mojo hojo, nad mano pa so leteli helikopterji z vodo. Ni ravno prijetno, a če domačini še vedno kolesarijo in se sprehajajo, potem je očitno vse pod kontrolo. Med potjo sem razmišljala, kaj hudiča je sprožilo vse te požar: podtaknjen? lovec in iskrica? Lovca sem sicer večkrat slišala – 5x BANG BANG. Torej, danes se bo nekje dobro jedlo. Zajček je res lep, ko skače, a še lepši je z brusnično omako in krompirjem. Pa še zelena solata z jajcem in česnom zraven. Pogrešam mamine dobrote… in njeno pehtranovo potico. Mjami!
V Asturianos sem najprej zavila v trgovino, da kupim zalogo za dva dni – ker je jutri nedelja in bo vse zaprto. Potem pa še obvezno pivo v baru. Tam so me že čakali Španci, vsi nasmejani, kot da niso ravno prehodili kilometrov v dimu. Prijetno jih je bilo videti.
Kaj ponuja prenočišče? Pustila sem bom presenetiti. Camino ima tu vedno svoj črni humor.
