Včeraj med hojo sem brskala po aplikaciji Buen Camino in preverjala možnosti: koliko kilometrov, kje so prenočišča, kje trgovine in – najpomembnejše – bari. Imela sem dve izbiri: 28 km ali pa kar 46 km do mesta Lubian. Ker moje noge za zdaj še niso odpovedale pogodbe o sodelovanju, sem se odločila za daljšo varianto. Moj plan je še vedno zaključiti pot v manj kot 30 dneh – ambiciozno, vem, ampak če že trpim, naj bo učinkovito.
Ko so v prenočišče prišli ostali pohodniki, sem jim navdušeno razložila svoje načrte. Seveda niso bili navdušeni – želeli so mojo družbo. Tudi meni so všeč, ampak moj ego se jodločil, da bo imel zadnjo besedo. In potem še Massimo: kot da bi mi hotel zabiti zadnji žebelj v krsto moje odločenosti, je oznanil, da ima rojstni dan 19.8. In da moram priti na zabavo. Na italijanskem rojstnem dnevu res še nisem bila – in kdo sem jaz, da bi zamudila priložnost za testenine, vino in veliko “Mamma mia”? Mehko srce za Italijane me je izdalo. Obljubila sem jim družbo do 20.8.
Ker so požari vse bližje, pa tudi ni, da bi lahko šprintali kot gazele. Mesto Astorga je za pohodnike zaprto, tja vozijo le avtobusi. Včeraj je en pohodnik zaradi strahu pred dimom kar zaključil svojo pot. Po svoje ga razumem – goreče pokrajine še v filmih ne izgledajo lepo, kaj šele v živo, ko imaš na sebi nahrbtnik in prepotene nogavice.
Ta dan smo spali zraven športne dvorane – sanje vsakega športnega navdušenca: ogromen vrt, košarkaško igrišče, kjer se je kasneje zbrala mladina, senca, bar in celo restavracija. Starejši španski možakar je tožil, da ga noge pečejo kot na ražnju. Stopala je imel čisto poflajštrana, kot bi se pripravljal na vlogo mumije. Njegovi obliži so bili tako neučinkoviti, da bi še papirnat robček bolje delal.
Ker sem imela v nahrbtniku rešilno garnituro obližev, sem šla po svoje zaloge in mu jih zamenjala. Noge sem mu še namazala s svojo čudežno kremo, da je zadišalo, kot bi odprla domačo lekarno. Bil mi je tako hvaležen, da mi je kupil pivo. Lekarna z bonusom – kaj hočeš lepšega! Rekla sem mu še, naj noge dvigne v zrak, da gravitacija končno naredi nekaj dobrega. Ubogal me je kot sin svojo mamo.
Ker nismo več na jugu, so temperature končno znosne in tudi voda iz pipe ne okusi več kot klorirana juha. Camino Sanabrés je tudi precej bolje označen kot Camino de la Plata – tukaj se res ne moreš izgubiti. Telefona za navigacijo sploh ne rabiš – kar luksuz!
Za okroglo mizo je padel plan: jutri 27,5 km, štart ob 7:00. Vse lepo in prav … dokler me ob 5:00 ni zbudil Massimo. Jaz ob petih zjutraj vstanem samo, če imam za prehoditi več kot 40 km, ne pa zaradi nekih 27,5! Zjutraj sem tako servirala komplet kletvic v več jezikih – italijanščina je šla najbolje: “Va fanculo!” Anita, ki tako ali tako ni spala od 4:00, se je smejala, ostali so me gledali kot zabaven cirkus. Jaz pa – no, bom preživela. Na Caminu se plani itak spreminjajo hitreje kot vreme aprila.
In tako smo odrinili v temi. Hoditi sam ponoči je malo grozno, ampak z družbo postane tema bolj zabavna. Kdo bi si mislil – strah se dejansko boji družbe. Celotno etapo smo prehodili skupaj, kar je bilo zame izziv: moj korak je hitrejši, če pa hodim počasneje, me začnejo noge boleti. No, kompromisi pač.
Do prvega bara je bilo kar 15 km. Pri 14. km pa še dež – družba je panično navlekla vetrovke, jaz pa sem pogledala v nebo in si mislila: “Tole je 10-minutni tuš, brez veze.” Imela sem prav. Ko smo končno našli kavo, je Španec ugotovil, da je med preoblačenjem svoje palice pustil ob cesti. Mi smo ostali na zajtrku, on pa na lovu za palicami.
Mesto Puebla de Sanabria – tukaj smo pili kavo. In ja, mesto ima na vhodu lasten fitnes: 231 stopnic. Puebla de Sanabria se dela, da je ljubka vasica, v resnici pa je srednjeveški biser, prava mini “Game of Thrones” scena. Ulice so tlakovane pasti za gležnje, kamnite hiše pa so videle več sončnih zahodov kot povprečen popotnik Instagram filtrov.
Najbolj znan je grad grofov Benavente, ki te s hriba gleda kot tisti stric, ki vedno vse ve in rad komentira. Da prideš gor, moraš prešteti 230 stopnic – štela sem jih, ker sem hotela dokazati sama sebi, da sem v bistvu Ironman. Ko prideš na vrh, imaš dve možnosti: bodisi si ponosen, bodisi obžaluješ da se nisi v fitnes vpisala že januarja.
Mesto je znano po romantičnih razgledih – čeprav kot pohodnik bolj kot romantičen pogled iščeš najbližjo klopco. In hrana … oh ja, tu te čaka botillo, jamón in druge kalorijske bombe, ki te hitro prepričajo, da boš še kakšno stopnico zmogel.
Na kratko: Puebla de Sanabria je slikovita in absolutno vredna postanka. Samo vedeti moraš, da je vse na hribu, ker srednjeveški ljudje očitno niso marali udobnih ravnin.
Ko smo mesto zapustili, nas je čakalo še 13 km do cilja. Pot je bila prijetna, nekaj sence, nekaj ovinkov. A ker je aplikacija kazala, da bo trasa vijugala kot kača, smo ubrali kar cesto. Med potjo sem izvedela, da naš starejši Španec razmišlja o odhodu domov – noge, vročina, utrujenost, vse skupaj je postalo preveč. Na koncu je v prenočišče prišel kar s taksijem. Camino so ljudje – in prav je, da si vsak vzame toliko, kolikor zmore. Jaz sem mu čestitala, saj je vsaka prehojena etapa bitka zase.
Za jutri sem mu pripravila Ibuprofen – mala pomoč, da bo vsaj en dan lažje. Ostali so šli na siesto, jaz pa sem z Massimom kovala nove načrte: 42, 32 ali 28 km. Jaz 28 ne grem, on 42 ne. Torej kompromis – 32. Potem pa me presenetil: “Mogoče pa se potrudimo za 42.” Jaz? Navdušena! Rekla Rekla sem, da pri 32 preverimo energijo – moja je stabilna, njihova … bomo videli.
