Ko se je klapa naveličala sieste (verjetno so jim še mravlje v travi šepetale »ajde, dovolj poležavanja«), so se končno strinjali z najino briljantno idejo glede maratona. No, skoraj vsi. Starejši gospod je sklenil, da bo v tem kraju obesil pohodniške palice na klin in zaključil s Caminom. Čisto pošteno – bil je že preurejen kot star kavč, bolečina pa prehuda, da bi se še mučil. Spoštujem.
Ampak pridružil se nam je nov član – tip, ki dnevno hodi 40 km, kot da bi šel samo po kruh. Seveda se je odločil, da bo šel naslednji dan z nami. Načrt je bil štartati ob 5:00. Ha! Lepo se sliši na papirju. V praksi pa ne. Namreč naš upokojeni Pavarotti – starejši Španec – je za svoj zadnji skupni dan pripravil operno predstavo v obliki smrčanja. Gratis koncert, brez vstopnic, brez ovacij, a s podaljškom do polnoči. In jaz? Jaz sem bila njegova najzvestejša poslušalka, ker zaspati pač nisem mogla. Torej vstajanje ob petih? Hvala lepa. Na pot smo krenili šele ob 7:30, in hvala bogu sonca ni bilo od nikoder
Zaradi razmer s požari smo se najprej ustavili v Lubianu, kjer smo hoteli izvedeti, kakšne možnosti sploh imamo z nadaljevanjem etap. Do tja nas je čakalo 17 km – vzponov je bilo ravno toliko, da so pljuča začela godrnjati: »Kaj pa če se obrneš, no?« Dim je bil tako gost, da sem se počutila kot v zakajeni diskoteki iz devetdesetih, le da brez glasbe in z več potenja.
Iz Lubiana do konca etape – torej do vseh skupaj 42 km – nam je delal družbo veter. In ne, ne tisti prijetni poletni pišek, ki ti zaveje lase, ampak tak veter, da bi ti skoraj odpihnil pohodniške nogavice. Hoja je bila zato dvakrat težja, športnik v skupini pa je bentil, da mu odpihuje noge. Dobesedno. Imeli smo še 2 postanka, saj trije pohodniki nikoli v življenju niso prehodili več kot 35 km. Jaz bi sicer brez problema šla direktno do cilja, ampak ker se Camino hodi skupaj, sem čakala. Na cilj – v A Gudiño – smo prispeli ob 19:00. Ko bi bila sama, bi bila tam že zdavnaj in pila zasluženo pivo. Tako pa sem pila potrpljenje.
A Gudiño nas je sprejel z ognjem. Dobesedno. 15 km poti smo hodili skozi požgano območje. Črna, mrtva pokrajina, dim, veter … skoraj kot scena iz apokaliptičnega filma. In ker je bila Camino pot ogrožena, smo drugo etapo prehodili kar po cesti. Mene to niti ni motilo – asfalt mi paše, imam rada ritem enakih korakov. A veter je bil neusmiljen in mi je pributal glavobol, da sem si želela na recepciji vprašati, če nudijo aspirine skupaj z Wi-Fijem.
Ko smo končno prispeli na cilj, smo vsi skupaj kašljali kot stari kadilci. V prenočišču pa je prijazna gospa, ki tam dela, prinesla še eno veselo novico: naslednji dve etapi sta zaprti. Ne samo Camino, tudi nekatere ceste. Dim je tako gost, da bi lahko rezal z nožem, pa še vedno ne bi prišel skozi. Torej? Konec herojske hoje za zdaj. S tem seveda nismo bili zadovoljni, a morali smo se sprijazniti. Plan: naslednji dan bo »počitniški« – namesto hoje bomo ob 10:55 lepo sedli na avtobus in naredili dve etapi do Ourense. Saj veste, varnost je na prvem mestu, civilni zaščiti pa res ne rabimo delati še več sivih las.
V tem prenočišču sta bila tudi dva Portugalca, ki sta Camino želela prekolesariti. A ju je civilna zaščita poslala nazaj, ker je cesta zaprta. Torej sta tu pristala nehote. Jutri nameravata nadaljevati – nimam pojma kam, ampak naj jima bo sreča naklonjena.
Zvečer smo skupaj odšli na večerjo, kjer smo – kdo bi si mislil – buljili v telefone, da bi našli rešitev. A bolj, ko smo gledali, bolj nam je postajalo jasno: ne gre. Z glavo skozi zid ne bo šlo, sploh če zid gori. Torej: jutri avtobus, pa pika. Če ne drugega, bom pa končno spala kot človek.
