Dlje časa ko sem počivala bolj sem se polenila in tako se mi zjutraj spet ni dalo iti na pot, čeprav sem šla zgodaj spat. A, ker sem na poti zapravila preveč dni za zabavo in počitek, je bil čas, da spet obujem superge in se odpravim spet nazaj na pot, tokrat proti Portu, v obratni smeri, kar je zame prvič. Tako je bila katedrala v Santiago moj začetek in ne cilj. Na poti do nje sem se ustavila v istem lokalu kot sem prišla v Santiago. Tam je bil spet gospod taksist, ki je pil svojo jutranjo kavo. Nasmehnila sva se en drugemu, saj sva bila oba presenečena, ko sva se zagledala. Prisedla sem k njemu, rekla sva par besed potem pa se odpravila vsak svojo pot. Lep začetek dneva. Google maps sem pustila ta dan pri miru, saj res nisem želela imeti stresa na kakšni prometni cesti. Dovolj je bilo tega za ta dopust. Zjutraj sem imela telefon konstantno v roki, da se nisem izgubila, kasneje pa so bili moja markacija pohodniki, ki so bili na portugalski poti in sem telefon lahko končno pospravila v torbico. Ta pot ni zahtevna, a ker mi nagaja levo stopalo bo očitno to zame najbolj naporna pot. Nekaj je hoditi z zdravimi nogami, čisto druga pesem pa igra, če te niso. Tisti razmesarjen žulj mi ni niti delal takih preglavic, bolj sem trpela zaradi nohta, ki se je pri korenu odtrgal. Vsakič, ko sem stopila na tla sem ga čutila. Če bi bila bolečina za eno stopnjo nižja, bi bila idealna, a, ker ideali ne obstajajo, se bom pač morala naučiti hoditi s to bolečino, ki pa seveda ni nič v primerjavi z natrganimi vezmi. Dan je bil oblačen in hoja je bila zaradi tega bolj lahkotna. Prvi dan sem šla več ali manj dol po klancu in en malo sem uživala, ko sem gledala kako se ostali mučijo po klančinah. Mislila sem si, ko bi vi vedeli kaj je Camino del Norte. Saj teli klančki niso nič v primerjavi s severno potjo, a so pohodniki vseeno imeli povezana stopala in kruncali kot herr Flick. No, saj tudi sama nisem bila dosti boljša. Zaradi bolečine sem bila konec dneva uničena. Veš, da bo po tušu mnogo bolje, a kaj, ko ni energije in volje. A greš, ker moraš. Kasneje sem se odpravila v trgovino in si kasneje naredila najboljše tople sendviče, za kaj več nisem bila sposobna. Na poti se mi je spet uspelo izgubiti, saj mi je šlo na živce, da imam telefon v roki in moram gledati kod hodim. In tako sem spet pristala na zelo prometni cesti. No, Vsemogočni se je le izkazal in mi ponudil pot čez gozd in tako sem spet prišla na Camino pot in do ekstra kilometrov, katere sploh rabim glede na levo nogo. Berlinčan mi je ta dan pojamral, da se dolgočasi. Odgovorila sem mu, daj je najlažje ležati v moji glavi in samo komentirati, da mu lahko dam mojo trenutno bolečino in naj mi potem pove, če mu je še dolgčas. Ker sem prišla v prenočišče kar zgodaj mi je Saudi delal družbo in sem se tako izobraževala o Savdski Arabiji, ki je vse tisto kar jaz nisem. Tam je veliko ničesar in veliko prepovedi zaradi katerih bi jaz z lahkoto pristala v zaporu. In sem se tako blazno zabava o njihovi kulturi. To so ta nasprotja, ki te privlačijo. 😂 Trenutno je pri njih 42 stopinj in baje jih malo zebe. Rekla sem mu da sedaj razumem zakaj molijo 5 krat na dan, jaz bi namreč bila kar 24 ur na kolenih in molila za ohladitve. V posteljo sem šla zgodaj, saj sem želela da ima noga kvaliteten počitek, saj je pred nami še kar nekaj kilometrov in mi letos več pomeni hoja kot pa zabava. Prvi dan nisem srečala nikogar, ki bi šel mojo smer, vsi proti Santiagu. Letos mi itak ni do nekega druženja, imam svojo družbo v glavi. A je ena prednost, ko hodiš v obratni smeri, vidiš namreč veliko lepih fantov, te so balzam za moje oči. In če mi le uspe držati jezik za zobmi, bo pa tako veliko bolj zgovoren moj obraz.
