Včeraj smo spali na parkirišču ob cesti v mestu El Cuervo. Kljub bližini ceste je bila noč presenetljivo mirna. Ali pa sem samo jaz spala tako globoko, da bi lahko mimo peljala Formula 1, pa ne bi opazila. Zjutraj ob osmih so me vseeno predramili avtomobili, ki so se začeli voziti mimo. Čisto prav — čas je bil, da dvignemo zaspane riti in se pretvarjamo, da smo jutranji ljudje.
Plan za ta dan je bil preprost in optimističen: z mami prehoditi pot do Jereza de la Frontera. Ko sem zunaj ob jutranji kavi in cigareti pogledovala v nebo, je celo kazalo na sonce. Seveda. To je bil očitno njegov zadnji nastop. Takoj ko sva bili z mami pripravljeni za odhod, je začel padati dež. Klasično. Camino ima svoj smisel za humor.
Ker sva jekleni ženski (beri: trmasti), sva se odločili, da vseeno odrineva. Saj je samo rosilo. In nisva hoteli, da nama dež že tretjič zapored razsuje plane kot hišico iz kart. Oče pa se je z avtodomom odpravil pogledat dirkališče MotoGP, ki se nahaja prav v mestu, kamor sva bili namenjeni z mami. Vsak po svoje, vsak s svojim veseljem.
Vso pot naju je spremljalo slabo vreme. Dež se je oglasil še dvakrat: prvič je le pršilo in je bilo še nekako znosno, drugič pa si je dal duška in se ulilo, kot da nekdo zgoraj testira nove oblake. Na srečo sva bili takrat že skoraj pri avtodomu.
Oče naju je čakal na bencinski črpalki, približno 13 kilometrov pred mestom Jerez de la Frontera. Dirkališče je bilo zaprto, čeprav ob torkih običajno omogočajo ogled tudi navadnim smrtnikom. Očitno je imel dirkalnik prost dan. Oče se je zato modro odločil, da nama pride naproti — vreme je bilo namreč idealno za prehlad, ne pa za herojske podvige.
Na bencinski črpalki smo se združili kot v slabi romantični komediji, za zadnji kilometer hoje pa naju je spremljal pošten naliv, tako da sva bili mokri do kože. V avtodomu sva se preoblekli, nato pa smo se odpeljali proti čudovitemu Cádizu.
Tudi tam je deževalo.
Aplikacija je sicer obljubljala sonce od 15.00 dalje, a si je očitno premislila. Sonce nam je pomahalo šele ob 17.00, bolj v smislu: "Hej, samo da veste, še obstajam."
Ko zunaj dežuje, se v avtodomu karta. Ker drugega pač ni za početi.
Moram pa priznati: moja predraga mati je odlična sopohodnica na Caminu. Ima hiter korak, ne jamra, ko postane težko, stisne zobe in gre naprej. Hoja v družbi je povsem drugačna izkušnja kot solo hoja.
Mama je sicer v odlični kondiciji, a njen najljubši šport je kolesarjenje. Na dveh kolesih ima boljšo kondicijo kot na dveh nogah. Ko hodi z mano, se mi po glavi vrtijo vprašanja: Sem prehitra? Se morava ustaviti? Jo moram vprašati, če je utrujena?
In jo vprašam.
Iz njenega tona hitro razberem, da naj ne sprašujem neumnosti in naj samo hodim naprej.
Moj osebni Camino bonton pa pravi, da se pri hoji v družbi prilagajam ljudem okoli sebe. Ta pot ni samo zame. In tukaj sem dobila potrditev, da je moja mama idealna Camino družba. Predvsem zato, ker ne jamra in zmore več kot tri četrtine ljudi, ki se sploh odpravijo na Camino.
Kakorkoli — po porazu v kartanju je bil čas za sprehod do centra Cádiza, da si malo ohladim kri od kartarskega razočaranja. Do centra smo imeli 6 kilometrov. Pot je vodila po promenadi. Lepo je bilo poslušati Atlantik, malo manj pa glasnost Špancev, ki se pogovarjajo, kot da nagovarjajo ladje na odprtem morju.
Ko smo prispeli v center, mesto ni razočaralo — novoletna okrasitev je bila čudovita. Španija ima res občutek za estetiko.
Žal pa mene turistična hoja utrudi hitreje kot 30 km Camina. Moje telo očitno ni narejeno za počasno premikanje, zato me začne boleti križ. Hitro hoditi ali nič. Vse vmes je zame osebna žalitev. Ko smo se končno vrnili do naše potujoče hiše, smo se morali nujno usesti za vsaj 20 minut. Ne zato, ker bi bilo lepo — ampak zato, ker noge enostavno niso več sodelovale z možgani. Vsi trije smo strmeli vsak v svojo točko, tiho, kot da čakamo, da se sistem ponovno zažene.
Oče je seveda moral po hitrem postopku shraniti aktivnost na Stravo, ker brez tega pohod uradno sploh ne obstaja. Kdo sploh hodi, če ni kudosov? Njegova prioriteta je jasna: najprej Strava, potem regeneracija. Red mora biti.
Ko je bila aktivnost rešena in virtualni aplavz zagotovljen, smo samo še padli v postelje. Brez filozofiranja, brez analize dneva, brez večernega razglabljanja o smislu življenja.
Bila sem tako utrujena, da se mi ni dalo niti pisati bloga. Kar je zame že resen znak izčrpanosti. Če ne pišem, je stvar resna.
Blog je moral počakati.
Jaz pa tudi.
Do jutra. 😴🥾
