Včeraj po kosilu smo se odločili, da se zapeljemo do Méride, ker je bila ura še zgodnja in smo si želeli naslednji dan prihraniti nekaj vožnje proti Cádizu. Sidro za tisti dan smo spustili ob jezeru, kakšne štiri kilometre pred Mérido.
To je tisti kraj, kjer sem se poleti ohladila tako telesno kot duševno: telo s skokom na glavo v vodo, dušo pa s hladnim pivom v bližnjem baru. Nato sem se samozavestno vrnila na Camino pot, se enako samozavestno izgubila in si velikodušno podarila še dodatnih sedem kilometrov hoje. Ker včasih pač ni čas za gledanje, kje so rumene puščice — včasih je čas za: "Gremo mi po svoje, saj vemo, kaj delamo."
(Spoiler: nismo vedeli.)
Poleti je bilo tukaj polno ljudi, ki so uživali v brezskrbnem poletju, soncu in življenju. Danes pa … danes je bilo tu le nekaj zaljubljenih parov, ki so se predajali romantiki, kot da so na avdiciji za francoski film. Manjkala je samo harmonika in nekdo, ki bi gledal v daljavo.
Ko smo prispeli na cilj, sem se seveda odpravila na svojo slabo razvado — prižgati cigareto. Ni me bilo niti tri minute, in ko sem stopila nazaj v topel avtodom … BOOM. Sprememba plana.
Oče je v tem času očitno opravil resen posvet z vremensko napovedjo in razsodil:
»Gremo samo do Zafre.«
Očitno bom morala nehati kaditi, ker se v času mojega kajenja dogajajo tektonski premiki v planih.
Slabo vreme naj bi bilo tudi na jugu, zato samo do Zafre.
Da se razumemo: slabo vreme pomeni oblačno in par kapljic dežja, kar je za mojega očeta popolnoma nesprejemljivo. Rdeči alarm. Skoraj apokalipsa. Manjkajo samo sirene.
Ko potuješ z avtodomom, se lahko malo afnaš s kilometri. Peš na Caminu te možnosti nimaš. Pot je začrtana, zacementirana in jo prehodiš od začetka do konca — ne glede na vreme. Seveda, če si pravi Camino pohodnik. Lahko si vzameš prost dan, če dežuje … potem pa greš naprej. Brez drame. No, z malo drame.
Iskreno? Meni je čisto vseeno, kje točno smo. Ta dopust je predvsem namenjen druženju s starši. Vse ostalo so samo prijetni bonusi.
Tako je za mizo padel nov plan:
jutri zjutraj jaz vstanem in prehodim približno 30 km proti Sevilli, mama bo v isto smer prekolesarila, oče pa naju bo nekje na poti pobral. Logistika na nivoju NATA, samo brez uniform.
Ko je bil plan končno potrjen (zaenkrat), je bil čas za šport na televiziji: smučanje, tek na smučeh, biatlon, smučarski skoki in seveda dnevnik.
Tu je moj oče svetovni prvak v gledanju televizije. Pade v trans. Zunanji svet zanj preneha obstajati. Lahko bi padale bombe, pa ne bi niti trznil. Takrat ima selektivni sluh — ušesa dvigne samo, če omeniš sladko hrano ali če mu poveš, da ti je uspelo nekaj polomiti v avtodomu.
Sama nisem več takšna športna navdušenka, kot sem bila nekoč. Mama pa še vedno rada pogleda, kako dobri smo Slovenci v zimskih športih — nacionalni ponos pač.
Ko je bilo televizijske zabave konec, smo legli v posteljo. Moja postelja je največja — skoraj zakonska — in imam ogromno prostora. Nahaja se nad voznikovo in sovoznikovo glavo, kar pomeni, da mi jo mora oče pripraviti, zato gremo skoraj istočasno spat. Družinska logistika, verzija avtodom.
Noč v avtodomu je neverjetno mirna. Tiha. Skoraj bolj kot na pokopališču. Včasih me res prime, da bi jima šla preverit pulz — samo da se prepričam, da dihata.
Starša ne smrčita. Kar je bodisi blagoslov … ali pa rahlo sumljivo.
Velika prednost avtodoma je tudi to, da je zjutraj, ko vstaneš, kava že kuhana, še preden sploh dobro odpreš oči. Miza je polna dobrot, da si lahko nabereš energijo za pohod. Starša mi tu ne pustita delati. Iskreno — niti ne morem, ker je prostor majhen in gužva nastane hitreje kot slaba volja ob slabem vremenu.
Mama poskrbi, da njena otroka (beri: hči in mož) nista lačna in žejna.
Budilka je ta dan zazvonila ob 8:10, čeprav me je že eno uro prej zbudil poln mehur. A sem ga junaško dala na pavzo do budilke.
Ko smo vstali, je bilo precej mraz, saj smo bili ob vodi. Zunaj ob jezeru so bili že ribiči na lovu za večerjo — mi pa na lovu za toploto. Ob zajtrku smo spet spremenili plan in se odločili, da gremo kar takoj proti Cádizu, ker nas je zeblo. Vremenska napoved se je namreč čez noč spet premislila. Jutranji šport bomo zamenjali za popoldanskega, ko pridemo na današnji cilj.
Na poti smo se ustavili v trgovini po hrano. Za par dni zaloge smo zapravili malo več kot 50 €, kar je približno toliko, kot Italijan na Caminu zapravi v enem dnevu. Sledil je postanek na bencinski: tank poln, drek proizvodnja prazna, zaloge vode dopolnjene. Poiskati smo morali še plin za kuhanje. Zaradi vseh teh opravil je vožnja do končnega cilja minila hitreje, kot bi si mislil.
Mama je pripravila kosilo, potem pa smo se končno skupaj odpravili na krajši sprehod — dolg 12 km. Pol poti asfalt, pol poti blato. Zadnjo polovico poti so na nas lajali psi. Resda za ograjo, a občutek je bil vse prej kot prijeten.
Jeseni me je namreč ugriznil pes — ameriška akita. Tega ugriza ne bom nikoli pozabila. Grozna bolečina. Zato priznam, da se danes psov "malo" bojim. Zelo malo. Skoraj nič. No … malo.
Oče je danes podrl osebni rekord na 10 km. Ja, to se zgodi, ko imaš ob sebi dve osebi, ki hodita hitro in nimata posluha za počasne.
Domov smo se vrnili blatni, kar pomeni delo — pranje oblačil. Nato pa siesta. Mama je vzela čas za štrikanje odeje. To bo že njena druga na tem dopustu. Vmes nama je naštrikala še zimske copate, ki jih obožujem. Izgledajo malo viteško.
Oče pa … očeta "zajebava" televizija. Torej je jasno, s čim se ukvarja že skoraj dve uri.
Moja malenkost pa si je vzela čas za blog.
Plan za jutri je sicer narejen, ampak nima smisla, da ga napišem — ker bo jutri zjutraj skoraj zagotovo že drugačen.
Pustimo se presenetiti. 😏✨
