Najbolj obožujem kuhinje brez ničesar. Resno, zakaj jih na aplikaciji sploh označijo kot “kuhinje”, če pa nimajo niti vilice, kaj šele krožnika ali ponve? To ni kuhinja, to je muzej praznih polic. Massimov nahrbtnik je na Caminu kot Sport Billyjeva torbica – neverjetno, kaj vse privleče ven: testenine, salame, sir, verjetno bi se našel še kak šotor ali rezervna nona. Samo ponve in vilic pa žal ne. Zdaj mi je jasno, zakaj hodi počasneje – z vsem tem tovorom bi še kamela rekla: »Ne, hvala, grem raje na all-inclusive v Egipt.«
Prvotni plan za jutri je bil štart ob 6:00, da bi zbežali pred hordami pohodnikov na novi poti. Ampak seveda – plan je padel v vodo že isti večer, ker Anita brez jutranje kave pač ne funkcionira. Ker smo bili v mestu, je bar odprt ob 8:00. Vprašala sem Massima, če je res kot sodnik potrdil, da bo obratoval že takrat, celo v nedeljo. Njegovo kimanje z glavo je bilo tako prepričljivo kot obljube politikov pred volitvami. Jaz pa sem ga opozorila: če se bar ne odpre do 8:10, grem brez kave. Čeprav naslednji bar čaka šele čez 8 km – pa kaj. Ok, če ne drugega, bomo pa vsaj dlje spali.
Ker smo zdaj bolj na severu, mi je vseeno, kdaj začnemo. Tu je sonce ob 14:00 tam, kjer je na jugu ob 10:00. Počutim se, kot da sem v večni pomladi.
Včeraj sem ugotovila, da sem narobe rezervirala bus iz Finisterre do Santiaga. Vozovnica je bila seveda v nasprotno smer – iz Santiaga v Finisterro. Še dobro, da sem opazila, drugače bi si lahko konkretno zaj*** plan domov. Vozovnico do Santiaga je poleti težko dobiti, razprodane so hitreje kot koncerti Beyonce. Ampak še vedno je to bolj nedolžna napaka, kot jo je naredil moj irski prijatelj na Caminu leta nazaj. On si je rezerviral avionsko karto iz Irske v Santiago in ne obratno. Ta napaka ga je bolela, saj karta ni ravno za drobiž. Tako da sem jo jaz še kar dobro odnesla.
Seveda so me že ob 6:00 zbudili glasni pohodniki. Bonton v prenočiščih jim je očitno španska vas – pun intended. Jutranje debate si prosim privoščite zunaj, da ostali še malo spimo. Če to ni dovolj, so ponoči še komarji sklenili, da bom jaz njihova večerja. Če ne drugega, vsaj vem, da je moja kri čista, ker se z njo tako navdušeno napajajo.
Naše budilke so začele zvoniti ob 7:30. Dvignili smo riti, se umili in se počasi odvlekli proti baru. Jutra so tu ledena, čakanje pred zaprtim barom pa skoraj zimski šport. Do njega smo prispeli 7:55 in ugotovili, da nismo edini zasvojenci s kavo. Ob 8:05 smo pred barom že skoraj zmrznili, potem pa končno – vrata kraljestva! Ampak ne, šef se je odločil, da bo najprej postavil vse mize in stole pred lokal. Počasi, z zenovsko filozofijo “mañana, mañana”. Mi pa smo čakali še dodatnih 20 minut. Moje noge so bile nemirne, moj obraz pa tako naveličan, da bi ga lahko dali za novo ikono v WhatsAppu. On pa se ni dal motiti – vedel je, da je edini odprt in da bomo pač čakali. In res smo.
Potem smo ubrali bližnjico po cesti – ker zakaj bi ubogali varnostne cik-cak ukrepe Camina, če lahko živimo na robu in dihajoč ob plinih tovornjakov?
Na pot smo dejansko štartali šele ob 8:40. Kar pomeni – horda pohodnikov že na poti. Mravljišče. Glede na to, da sem večino poti do Santiaga hodila sama, me je ta množica ljudi spravljala ob živce. Eno samo “Buen Camino” na mojem prehitevalnem pasu. V nekem trenutku sem imela tega poln kufer in sem se odločila, da grem po svoje.
Kar pomeni – našla sem novo pot, ki vodi proti koncu sveta. Ni Camino pot, ampak meni je pasala. Današnja etapa je bila spet prijetno senčna. Ker Massimo in Anita hodita v počasnem “romantičnem” tempu, sem jima poslala svojo lokacijo. Razdalja med nami: 15 minut. Z eno razliko – jaz sploh nisem bila na Caminu. Dogovorili smo se, da se dobimo v prvi vasi. Ko smo se srečali, sem jima lepo povedala: “Jaz grem naprej. Naj vsak hodi po svojem tempu.”
Na poti sem prehitevala vse. Tudi tiste, ki so začeli 8 km pred nami. Moj ego je pel “We are the champions”. To pomeni, da sem na tej poti res prišla v kondicijo. Tako dobro, da sem na koncu etape čakala Massima in Anito kar dve uri. Seveda sta se vmes ustavila, saj je bil Massimo lakom lačen. Ampak tokrat ni bilo težko čakati, ker sem imela bar in nova dva Italijana za družbo. Čas je letel hitro ob italijanski glasbi, kot je Toto Cutugno. Oba sta bila starejša, zato sta poznala vse pesmi, ki sem jih predvajala. Super zaključek pohoda. Ko si na Caminu Finisterra-Muxía, vse zanima, katero pot si letos prehodil. Kaj naj rečem – tisti, ki smo prehodili Camino de la Plata sredi najhujše vročine, smo tu spoštovani.
In potem – v daljavi – zagledam moj romantični par. Predstavila sem ju mojima novima prijateljema, izmenjali smo par besed, potem pa skupaj odšli proti prenočišču. Preden smo se razkropili, smo se odločili za skupno večerjo v baru – saj moja nova znanca jutri kreneta proti Muxíi, mi pa proti Finisterri. Potem pa en dan kasneje se dobimo v istem prenočišču na koncu sveta.
Danes na poti sem razmišljala, kako razvrstiti Camine po kategorijah zahtevnosti. Zdaj, ko sem prehodila vse najbolj znane, sem si drznila narediti razredni red:
Camino Portugués in Camino Finisterra = mala šola,
Camino Francés = osnovna šola,
Camino Primitivo, Camino Sanabrés in Camino del Norte = srednja šola,
Camino de la Plata = definitivno fakulteta.
Vsak Camino ima svojo zgodbo, svoj utrip. Ne obstaja najlepši Camino – to je najtežje vprašanje, ki mi ga kdo lahko zastavi. Zame so vsi lepi. Eni zaradi izzivov, drugi zaradi ljudi na poti. Vsekakor pa prvega nikoli ne pozabiš. Ta domuje na posebnem mestu v mojem srcu.
