Včeraj smo se na zadnjem skupnem druženju dogovorili, da ostanemo v stiku tekom leta, vse do naslednjega poletja, ko bo spet zadišalo po Caminu – ali pa se prej ujamemo nekje v Evropi na kakšnem podaljšanem vikendu. Tipičen “prijateljski plan”, ki zveni skoraj tako optimistično kot novoletne zaobljube, ampak pustimo zdaj to.
Massimo nam je za konec dneva skuhal odlično pasto. Zame sicer malce preveč pekočo – a hej, če me budilka zjutraj ne zbudi, me bo gotovo moj prebavni trakt. Italijanska verzija “snooza”.
Ker smo imeli v prenočišču vsak svojo sobo (luksuz!) in ker je bila Italija za spremembo usmiljena, je Massimo predlagal, da odidemo na pot šele ob 9:00. Razlog? Naslednji dan nas čaka samo 20 km. Jaz sem si mislila: Aleluja! Končno malo spanca, če ga le kdo ne bo zjebu. Od vseh čustev v Santiagu smo bili tako ali tako pošteno utrujeni, zato smo legli v posteljo ob 23:00 in jaz sem spala kot top do 8:30. Male zmage, ampak velike zame. Zbudila sem se spočita, pripravljena na novih 20 km. V mislih: sprehod po parku.
Seveda jutro brez španske tortilje in kave ne obstaja. Massimo se je na poti do bara spet ustavil pri skoraj vsakem, ki mu je prekrižal pot – bodisi da je razpravljal o receptu za pasto, bodisi da je reševal svet. Mi pa smo zato dejansko štartali šele ob 10:00. Hvala, maestro.
Pot iz Santiaga je večinoma senčna, ima pa en velik vzpon. Jaz sem bila sveto prepričana, da ta vzpon pride takoj na začetku, zato sem veselo predlagala, naj gremo raje okoli hriba. Oba sta se strinjala. Čez dobro uro hoje pa je Massimo že začel jamrati, da je lačen in da nujno rabi bar. Jaz pa: “Massimo, čarobno palčko sem pustila v Santiagu. Boš moral počakat še 1,5 km.” Itak mu drugega ni preostalo. Naj bo srečen, da smo se vsaj ognili tistemu vzponu, ki ni ravno mačji kašelj.
Seveda je bil bar zaprt. Ker kdo pa pije kavo ob sobotah na “frej dan”? Naslednji bar je bil čez 3 km. In tako je do tja sledila italijanska drama, malo v šali, malo zares. Ker tako čas hitreje mine.
Na poti smo srečali kar nekaj pohodnikov, ki so se odpravljali proti Finisterri ali Muxíi. Italijana pa je najbolj osrečilo… uganete? Hrana, seveda. Ko je Massimo končno jedel, je bil srečen kot otrok ob kinder jajčku. Vprašala sem ga, če bo zdržal do Negreire, ali naj kar tu vzamemo še hrano za s sabo. Rekel je, da bo preživel. No, jaz sem rekla, da grem naprej – poslušala bom glasbo in držala svoj tempo. Dogovorili smo se, da se dobimo v baru v Ponte Maceira, kjer bo Massimo lahko spet zganjal romantiko z Anito ob reki, saj je tam možno tudi kopanje.
Ko sem štartala naprej, me je pot seveda zvlekla navzgor. Aha, torej vzpon, za katerega sem si domišljala, da ga letos ne bom dala skozi, me je čakal odprtih rok. In sem spet grizla v hrib. Ni bilo tako hudo – na Caminu Sanabrés smo prišli v kondicijo za hojo navzgor. Ta Camino ni raven, spominja malo na Primitivo, le da nima tiste jutranje meglice, ki ga dela tako magičnega.
Do naslednjega bara smo prišli kar hitro in tam spili pivo. Ker smo bili dobre volje, smo spili še enega. Vmes pa se je od nekje zaslišalo vpitje: “Massimo!” Nismo vedeli, kdo se dere. Izkazalo se je, da je to dekle, s katero je Massimo prehodil Camino Francés leta nazaj. Objemi, veselje, italijanski pogovor, ki sem ga slišala kot glasbeno spremljavo brez podnapisov. Tako sem se odločila, da grem kar naprej proti Negreiri, ker sem vedela, da bo ta “epizoda” trajala.
Ko sem prišla v mesto, je bil signal močan kot v grobnici. Seveda jima nisem mogla telefonirati. Čakala sem ju pred veliko trgovino, da bi se zmenili za hrano. Po pol ure sem obupala in si kupila sadni jogurt – še vedno sem bila sita od včerajšnje paste. Moja prebava je bila ta dan tudi dobro razpoložena, očitno zaradi pikantnosti. Končno se je preobremenjeno črevesje spraznilo in takoj sem hodila lažje.
Potem sem nadaljevala do prenočišča, kjer sem končno ujela Wi-Fi in jima sporočila, da sem že tam. Opozorila sem ju, naj se podvizata, saj frej postelje ne bodo čakale samo nanju, ampak na prvega, ki pride. Jaz sem si medtem privoščila siesto. Spet plastične posteljnine – še oči nisem zaprla, pa sem že plavala v lastnem znoju.
Ko sta prišla, smo se šli najprej stuširat. Massimo je – seveda – spet jedel. Pred dnevi mi je rekel, da bi na Poti rad tudi shujšal. Sem že omenila, da ima odličen smisel za humor? Ko je bil gospod spet sit, smo naredili plan za naslednji dan. Čaka nas 33 km. Danes pa nam jih je uspelo narediti skoraj 5 več od planiranja.
