31. in 32. dan: depresija v očeh

Ta dan sem imela za prehoditi samo 33 kilometrov, a sem želela priti čimpreje na cilj, saj sem zmatrana od vročine. Levo stopalo je spet v normalnem koraku in res je lepo spet normalno hoditi. A, če že noge delajo normalno pa glava ne dela. Tako sem prvih 20 kilometrov trpela s svojimi mislimi glede prihodnosti. Ko ti tudi Berlinčan in Vsemogočni ne moreta pomagati. Sama s svojimi mislimi, ki tudi slučajno niso rožnate. Slaba volja je bila na pohodu in želela sem si odtrgati glavo, samo da ne bi razmišljala. Prvi dan, ko mi ni bilo do hoje. Niti nisem bila pozorna na okolico zato sem se odločila, da grem na pivo in to ob 10ih zjutraj. Ne bom rekla, da je bila pametna ideja, no, neumna pa tudi ni bila, saj sem se tako odločila, da pokličem taxi, da me odpelje na cilj, saj mi ta dan enostavno ni bilo do hoje. Rabila sem mir in čas za razmislek. Ni šlo za to, da nisem zmogla prehodit še 13 kilometrov, enostavno jih nisem želela. Prenočišče kamor sem bila ta dan namenjena ima lep vrt z bazenom in bo to odličen cilj za razmislek in počitek. Voznik taksija me je takoj spravil v boljšo voljo, saj je imel glasbo precej na glas in šlo je za plesno glasbo. Dala sem mu petko in moje noge in roke so začele trzati na glasbo. Model ni vozil počasi, kar mi je odgovarjalo in še dober voznik je, tako sva bila kaj hitro na cilju. Neverjetno, sama bi potrebovala s hojo 3 ure do tja, z avtom pa 15 min. Na Portugalskem so eno uro za nami, kar pomeni, da sem prispela na cilj ob 11ih. Eno ura več za počitek. To prenočišče je najlepše od vseh v katerih sem do sedaj spala. Gospa ima čudovito energijo in občutek za estetiko. Tako sem se odločila, da tu ostanem dva dni. A to pomeni, da mi zmanjkuje časa, da prehodim celo dolžino Portugalske do 4.9. Tako sem svoje misli raje preusmerila kako izpeljati zadnjih 15 dni dopusta. Bolje to kot pa razmišljanje o svoji prihodnosti, ki mi je tako že uničila pol dneva. Ostalo mi je 10 dni hoje do 4.9. in še 586 km do Fara od majhnega mesteca Fao kjer se trenutno nahajam. To pomeni, da od jutri naprej moram narediti 58,6 km na dan, če želim uresničiti svoj plan. Nekaj je želja, nekaj pa realnost. Ker pot od Porta do Lizbone ni prav zanimiva, sem tako razmišljala, da bi sedla na avtobus do tja, a žal moj ego ni ravno zadovojen s tem, zato sem se odločila, da se od jutri naprej zbujam ob 4ih zjutraj in probam prehoditi vsak dan 58 km. Noge že zmorejo, no, upam, problem je vročina kot sem že večkrat napisala. Predvsem pa si želim, da v moji glavi ne bi vladal kaos zaradi službe. Torej, step by step. Molimo.