33. dan: avstrija, nemčija in bodoči duhovnik iz francije

Včerajšnji počitek je prinesel veliko novega. Medicinsko sestro iz Avstrije, surferja iz Nemčije in bodočega duhovnika iz Francije. To pomeni, da sta Berlinčan in Vsemogočni prišla na svoj račun. No, pa tudi jaz sem končni prišla do svoje spovedi. Z bodočim duhovnikom, ki dnevno spije 3 litre piva in pokadi škatlico cigaret sva imela dolg pogovor o mojem življenju in tako na koncu prišla do zaključka, da so v vsaki zvezi dobri in slabi časi in da se puške ne vrže kar tako v koruzo pa če tudi imam krizo srednjih let. Tako sem z bodočim duhovnikom našla odgovor na moje trenutno najtežje vprašanje glede službe. Bodiči duhovnik je začel svojo pot v Lizboni in njegov plan je bil nehati kaditi in piti, a mu to tu na dopustu ne gre najbolje od rok. Če vprašaš mene dopust ni namenjen za opustitev slabih razvad, kvečjemu z njimi pretiravaš. A vsak po svoje. Povedal mi je, da pot do Lizbone nima lepih razgledov in da se duša muči. Medicinska sestra se je na pot prišla poslovit od 16 let dolgega zakona, saj jo je mož prevaral z njeno najboljšo prijateljico. Dvojna prevara. Rekla je, da je bila res neumna, ker je privolila v poroko z njim. Rekla sem ji, da je neumno samo to, da sedaj tako razmišlja. 16 let nazaj je bila to prava odločitev v danem trenutku in, da je življenje nepredvidljivo. Nikoli ne veš kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Če se je imela v teh letih lepo, naj se spominja lepih časov in tako da sedaj priložnost novim časom. Skuhala nam je kosilo, kasneje smo se skupaj družili v bazenu potem pa smo zvečer poslovili, saj gre vsak svojo pot, ona domov, duhovnik v Santiago in jaz v Porto. Naslednji dan sem se zbudila spočita in naspana, vstala sem 4:00, saj sem želala odriniti na pot zgodaj zaradi vročine. Noge na poti so bile hitre, a so jih na koncu ubile granitne kocke, ta pot se je vlekla 15 kilometrov in me je psihično pokončala. Ni in ni je bilo konca. Začela so me boleti stopala in smo se tako z ekipo odpravili na pijačo na dolg pogovor. Vsemogočni in Berlinčan sta rekla, da sem dosegla ogromno na tej pot in da je mogoče bolje, da zadnjih 14 dni dopusta izkoristim za zabavo in počitek na jugu Portugaske. Da je vročina prehuda in naj bom malo bolj nežna do sebe. Tako sem se odločila da s hojo zaključim v Portu in se  naslednji dan z busom odpravim na ogled Lizbone in potem proti jugu, kjer me čaka Luka in veliko lepih plaž. Utrujena sicer nisem, lahko bi še hodila, a nisem tu samo zaradi hoje. V 32 dneh hoje mi je uspelo prehodit skoraj 1.500 kilometrov, kar ni malo in verjetno jih bom na jugu kaj hitro prehodila še kakšnih 200, saj nikoli ne morem biti dolgo na miru.