80 EVROV ZA PRALNICO, SVOBODA ZA RIT IN CESTA, KI ME JE PRIPELJALA V PRAVLJICO
Kaj se je zgodilo včeraj, ko sem končno prišla v hotel?
Najprej sem mislila, da sem zadela na loteriji.
Hotel! Prava soba! Čista postelja! Tuš! Brez vonja po umirajočih menihih in stoletni vlagi!
Po vseh dogodivščinah zadnjih dni sem bila prepričana, da bom samo padla v posteljo in zaspala, še preden bo moja glava dosegla vzglavnik.
Ampak ne.
Moje telo se je odločilo, da ne bo spalo.
Očitno je sklicalo izredni sestanek vseh organov in soglasno sprejelo sklep:
**»Spanje? Zavračamo!«**
Oprostite?!
Po vseh teh kilometrih? Po soncu? Po neprespani noči? Po zadnjici, ki je doživela požar četrte stopnje?
Zdaj, ko imam končno normalno posteljo, pa ne bomo spali?!
Čudovito.
Torej sem plačala slabih 80 evrov za to, da sem si lahko oprala oblačila.
Za ta denar bi lahko skoraj kupila nov komplet oblačil, jih oblekla, stara vrgla stran in se še vedno počutila finančno bolj odgovorno.
Iz mojih ust so začele leteti vse mogoče kletvice.
Slovenske.
Verjetno tudi kakšna izmišljena.
Če bi me takrat poslušal jezikoslovec, bi lahko napisal doktorsko disertacijo o kreativni uporabi vulgarizmov v stanju skrajne utrujenosti.
Potem pa me je prešinilo.
**Karma.**
Očitno sem bila kaznovana za svoj včerajšnji črni humor o menihih na smrtni postelji.
»Alo, vesolje!« sem protestirala. »Saj je bila samo šala! In še ta je ostala v moji glavi!«
Ampak očitno ima karma prisluškovalne naprave tudi tam.
Morala sem se sprijazniti, da od popoldanskega spanca ne bo nič.
Tako sem se odločila za naslednjo najbolj zabavno dejavnost na dopustu.
**Sanacijo škode na lastnem telesu.**
Če bi mi kdo pred odhodom na Camino rekel, da bom večino prostega časa namenila pregledovanju, mazanju in reševanju različnih delov telesa, bi mu rekla, naj ne pretirava.
Na takšni poti pričakuješ, da bodo noge tiste, ki bodo prve razglasile stavko.
Stopala. Kolena. Mišice.
Nekaj logičnega.
Ampak ne.
Pri meni se je odločila oglasiti zadnjica.
In to ne diskretno.
Ne z nežnim opozorilom.
»Halo, gospa!« sem ji rekla. »Ti se samo voziš zraven! Noge opravljajo vse delo! Kaj se imaš ti za pritoževati?«
Ampak rit očitno ni želela sodelovati v konstruktivnem dialogu.
Tako sem jo mazala, negovala in ji poskušala zagotoviti boljše delovne pogoje.
Ja, vem, vse skupaj se zelo čudno bere.
Če ne drugega, sem se odločila, da bo jutri dobila vsaj malo svežega zraka.
Medtem ko sem reševala telesne katastrofe, sem začela načrtovati peti dan.
Pred menoj je bila nova etapa.
In z njo nova težava.
**Gozd.**
Spet.
Očitno sta se brata Grimm preselila v Španijo in se odločila, da bosta svojo naslednjo grozljivko napisala prav na moji romarski poti.
Po izkušnji izpred dveh dni nisem imela prav nobene želje po ponovnem srečanju s pravljičnim gozdom, v katerem se lahko vsak trenutek pojavijo volk, čarovnica ali nekdo, ki je pravkar pobegnil iz dokumentarne serije ID Crime.
Hvala, ampak ne.
Svojo dozo gozdne romantike sem že porabila.
Tako sem začela iskati alternativo.
In našla sem jo.
**Cesto CM-3201.**
Asfaltirano. Pregledno. Po mojih informacijah primerna tudi za pešce in brez pretiranega prometa.
Popolno!
Vem, kaj si zdaj misliš.
»Pa saj si na Caminu! Zakaj ne hodiš po označeni poti?«
Zato, dragi moj kavč komentator, ker sem jaz tista, ki nosi nahrbtnik, hodi po vročini, spi po bolnišnicah in ima trenutno rit v postopku obnove.
Ti pa sediš doma in imaš verjetno v dosegu roke hladilnik.
**Sodi me, če si upaš.**
Poleg tega sem razmišljala, da bi se na pot odpravila zelo zgodaj, morda še v globoki temi.
In če moram izbirati med pregledno cesto in gozdom bratov Grimm, v katerem mi domišljija že po petih minutah napiše osmrtnico, je odločitev precej preprosta.
**Asfalt, ljubim te!**
Ko je bil načrt narejen, sem se odpravila v trgovino.
Po gorivo za svoje telo.
Kupila sem Coca-Colo in sendvič.
Ker če se na pot odpraviš pred odprtjem barov, moraš poskrbeti za lastno oskrbo.
In ker sem bila očitno spet polna optimizma, sem si zastavila precej ambiciozen cilj.
**Jutri bom prehodila nekaj več kot 50 kilometrov.**
Ja.
Petdeset.
Po neprespani noči, včerajšnji ognjeni riti in vseh drugih dogodivščinah.
Če bi bil optimizem kaznivo dejanje, bi bila jaz že zdavnaj za zapahi.
Ampak načrt je bil narejen.
Hrana kupljena.
Oblačila oprana.
Rit oskrbljena.
Zdaj je manjkalo samo še nekaj.
Spanje.
Ob devetih zvečer sem legla v posteljo.
In tokrat …
**Sem spala kot ubita!**
Končno!
Brez pogajanj.
Brez pritožb.
Brez izrednih sej.
Samo tema.
In blažena nezavest.
Zjutraj ob šestih pa …
**HOV! HOV! HOV!**
Seveda.
Sosedov pes.
Ker zakaj bi človek na Caminu potreboval budilko, če ima Španija očitno nacionalni program pasjega prebujanja romarjev?
Pes je lajal na bog ve koga.
Morda na poštarja.
Morda na mačko.
Morda na svoje življenjske odločitve.
Vsekakor je imel veliko povedati.
»A lahko, prosim, utihneš?« sem zamrmrala v vzglavnik.
Očitno ga moje mnenje ni zanimalo.
Kljub temu mi je nekako uspelo podaljšati spanec še za dobro uro.
Na pot sem se tako odpravila ob pol osmih.
In potem se je zgodil prvi čudež dneva.
**Bar v vasi je bil odprt!**
Nisem mogla verjeti.
»Eno kavo z mlekom in pogumom, prosim. Pa hladno Coca-Colo.«
Če bi prodajali pogum v steklenicah, bi ga kupila na zalogo.
Napolnila sem svoj notranji rezervoar, pljuča oskrbela še z dvema cigaretama in se odpravila.
Pred menoj je bil dolg dan.
Ampak tokrat sem imela načrt.
In cesto.
In kar je najpomembnejše …
**Nobenega gozda bratov Grimm.**
Pot je bila prijetna.
Res je, da sem hodila po asfaltu.
Ampak po vseh makadamskih poteh, kamenčkih in neravnem terenu je bil asfalt za moja stopala skoraj kot rdeča preproga.
Nobenih ostrih kamenčkov, ki bi se odločili napasti točno tisto mesto na stopalu, ki je že tako občutljivo.
Nobenega neprestanega preverjanja, kam moram stopiti.
In predvsem …
**Telefon je lahko ostal v torbici!**
Kakšen luksuz!
Ni mi bilo treba vsakih pet minut gledati zemljevida.
Ni mi bilo treba ugibati, ali moram zaviti levo, desno ali skozi grmovje, kjer me čaka nova epizoda kriminalne oddaje.
Samo naravnost.
Cesta.
Jaz.
In moje misli.
Še posebej pa me je razveseljevalo nekaj drugega.
**Nobenega psa!**
Nobenega lajanja.
Nobenega zaganjanja v ograjo.
Nobenega pasjega alarma, ki bi v treh sekundah dvignil moj srčni utrip na raven olimpijskega šprinterja.
Danes sem hodila sproščeno.
Brez strahu.
Brez nenehnega pričakovanja, da bo izza naslednjega ovinka nekaj skočilo name.
In zanimivo je bilo, kako se je to poznalo na telesu.
Imela sem več energije.
Korak je bil lažji.
Misli so bile mirnejše.
Očitno človeka ne izčrpavajo samo kilometri.
Včasih te bolj utrudi tisto, kar se dogaja v glavi.
In moja glava je v zadnjih dneh opravila že toliko nadur, da bi si zaslužila plačan dopust.
Danes pa je končno dobila prost dan.
Prvi postanek sem naredila po 23 kilometrih.
Triindvajset kilometrov!
Za marsikoga celodnevni pohod.
Zame pa danes očitno samo uvod v glavni program.
Privoščila sem si malo pivo.
In takrat sem ugotovila nekaj čudovitega.
**Moja zadnjica je bila tiho!**
Nič pekočega protesta.
Nič dramatičnih opozoril.
Nič zahtev po nujni evakuaciji.
Gospa je bila zadovoljna.
In mislim, da vem, zakaj.
Danes sem namreč naredila pomembno modno spremembo.
Namesto pajkic sem oblekla kratke hlače.
Da je bila gospa na svežem zraku.
Očitno ji je tega manjkalo.
Po dnevih, preživetih v oprijetih pajkicah, se je končno lahko nadihala.
Če bi znala govoriti, bi verjetno rekla:
»Hvala bogu! Končno malo prezračevanja!«
Človek se na Caminu res nauči ceniti nenavadne stvari.
Nekoč sem bila vesela nove obleke.
Danes praznujem, ker me ne peče rit.
Napredek je očiten.
Za pivo si nisem vzela prav veliko časa.
Pred menoj je bilo še precej kilometrov in nisem želela predolgo sedeti.
Čeprav moram priznati, da je stol vedno bolj privlačen izum.
Odpravila sem se nazaj na asfaltirano cesto.
In še vedno sem se počutila varno.
Da, tudi ob avtomobilih in tovornjakih.
Pravzaprav so bili vozniki izjemno uvidevni.
Ko so se mi približali, so se lepo umaknili na drugo stran ceste, nekateri celo vključili smernik.
Pa čeprav za njimi ni bilo nikogar.
Kot bi želeli povedati:
»Brez skrbi, romarka. Vidimo te. Imaš svoj prostor.«
In meni se je to zdelo res lepo.
Vsakemu sem v zahvalo dvignila roko in podarila nasmeh.
Majhna gesta.
Ampak po vseh prejšnjih dogodivščinah mi je pomenila ogromno.
Cesta je imela ob strani dovolj prostora za hojo.
No, vsaj zame.
Če bi tehtala 300 kilogramov, bi verjetno že morali organizirati izredni prometni režim.
Mimo mene sta peljala tudi dva policijska avtomobila.
In nihče se ni pritoževal, da hodim po cesti.
Prav nasprotno.
Policisti so se mi nasmehnili in mi zaželeli:
**»Buen Camino!«**
Poglej ti to!
Verjetno so si mislili:
»Pusti jo. Ti ljudje so tako ali tako v svojem svetu. Vsak hodi nekam po svoje.«
In niso se motili.
Romarji smo res posebna vrsta.
Prostovoljno hodimo desetine kilometrov.
Plačujemo za prenočišča, v katerih ne spimo.
Pijemo kavo, ki jo pozabimo plačati.
Izgubljamo kapice.
In potem o vsem tem še pišemo blog, kot da gre za najboljšo življenjsko odločitev.
Morda res potrebujemo strokovno pomoč.
Ampak danes ne.
Danes sem imela preveč dela s hojo.
Kilometri so minevali presenetljivo hitro.
Pokrajina se je odpirala pred menoj, cesta se je vila med griči in polji, jaz pa sem prvič po nekaj dneh resnično uživala v tem, da sem lahko samo hodila.
Brez panike.
Brez gozdnih pošasti.
Brez pasjih koncertov.
Brez razmišljanja, ali bom končala v naslednji epizodi oddaje o pogrešanih osebah.
In potem je prišel trenutek, ko sem imela do načrtovanega cilja še 14 kilometrov.
Štirinajst.
Na asfaltu zame približno dve uri in pol hoje.
Nič posebnega.
Ustavila sem se v kraju, si privoščila Coca-Colo in cigareto ter pogledala Google Maps.
Zanimalo me je, kakšna pot me še čaka.
Na zemljevidu je bila videti kot kača, ki je pravkar spila tri litre sangrije.
Levo.
Desno.
Spet levo.
Oster ovinek.
Še en.
In še en.
Vse skupaj pa navzdol.
»No, dobro,« sem si rekla. »Malo ovinkov. Nič hudega.«
Potem sem pogledala predvideni čas hoje.
**Skoraj štiri ure.**
KAJ?!
»Google, a si ti normalen?«
Štirinajst kilometrov po cesti in skoraj štiri ure?
»Kaj bom hodila vzvratno? Po rokah? Bom morala vsak ovinek posebej objeti in mu povedati svojo življenjsko zgodbo?«
Meni se je to zdelo popolnoma nemogoče.
Načeloma za takšno razdaljo potrebujem približno dve uri in pol.
Ampak nisem se preveč obremenjevala.
Google je imel že večkrat zelo zanimive predstave o tem, kaj pomeni prijetna pot.
Tako sem pospravila telefon in odkorakala naprej.
Po približno 300 metrih pa …
**BUM!**
Ustavila sem se.
Pred menoj se je odprl prizor, zaradi katerega sem za trenutek pozabila na kilometre, utrujenost, pivo, zadnjico in celo na svojo dolgoletno ljubezensko-sovražno zvezo z Googlom.
**Alcalá del Júcar.**
O moj bog.
**KAKŠEN RAZGLED!**
Pred menoj se je zemlja dobesedno odprla.
Kot bi nekdo sredi precej običajne španske pokrajine z ogromnim nožem zarezal v tla in ustvaril pravljičen kanjon.
Globoko spodaj se je vila reka Júcar, ki je skozi milijone let vztrajno dolbla svojo pot med skalami.
In očitno ji je bilo zelo dolgčas, ker ni izbrala ravne črte.
Ne.
Reka se je odločila za umetniški pristop.
Ovinek tukaj.
Ovinek tam.
Malo levo.
Malo desno.
Kot bi risala ogromno zeleno kačo, ki se ovija okoli skalnatega hriba.
In na tem hribu …
**MESTO!**
Ne običajno mesto.
Ne nekaj hiš, trgovina, bar in cerkev.
Ampak pravo srednjeveško čudo.
Bele hiše so se stiskale druga ob drugo in se v terasah vzpenjale po strmem skalnatem pobočju, kot da tekmujejo, katera bo prva dosegla vrh.
Nekatere so bile videti, kot da so jih preprosto prilepili na skalo.
Druge pa so bile dejansko delno vklesane vanjo.
Ja, prav si prebral.
**Hiše v skali!**
Očitno so tukajšnji prebivalci že pred stoletji ugotovili, da je gradbeni material drag, in si rekli:
»Zakaj bi gradili štiri stene, če nam lahko polovico hiše zagotovi kar hrib?«
In tako so nastala znamenita jamska bivališča oziroma *casas cueva*, ki so danes ena od posebnosti tega kraja.
Nekatere jame so povezane z rovi, nekatere so urejene za obiskovalce, druge pa so postale lokali in prostori, kjer lahko človek uživa v naravno hladnem zavetju skale.
Genialno.
Jaz sem včeraj skoraj izgubila razum zaradi vročine in pomanjkanja sence, tukaj pa so ljudje že pred stoletji našli rešitev.
Preseliš se v hrib.
Brez klime.
Brez ventilatorja.
Brez računa za elektriko, zaradi katerega bi potreboval še en kredit.
Na vrhu skalnatega hriba pa se dviga grad.
Seveda.
Ker kakšno bi bilo srednjeveško mesto brez gradu?
Grad ima islamske korenine, iz časa, ko so temu delu Španije vladali muslimanski vladarji. V 12. in 13. stoletju so ga uporabljali kot pomembno obrambno točko, saj je z vrha mogoče nadzorovati dolino in prehode ob reki.
Kasneje je območje prišlo pod krščansko oblast, grad pa je skozi stoletja doživljal prezidave in spremembe.
Skratka, zgodovina je bila tukaj precej živahna.
Vojske.
Vladarji.
Osvajanja.
Obrambe.
Menjavanje oblasti.
Vse tisto, kar danes gledamo v zgodovinskih serijah, kjer imajo vsi čudovite kostume, popolne pričeske in neverjetno bele zobe.
Resničnost je bila verjetno precej bolj umazana in bistveno manj romantična.
Ampak grad še vedno stoji.
Visoko nad mestom.
Kot star gospod, ki je videl že toliko človeških neumnosti, da ga danes ne preseneti več nič.
Verjetno niti slovenska romarka, ki se po 40 kilometrih pogovarja sama s seboj.
Pod gradom se med belimi hišami vijejo ozke, strme uličice.
Takšne, kjer se človek ob pogledu navzgor vpraša, ali je to ulica ali pripravljalni trening za Everest.
In ker sem danes že imela za seboj precej kilometrov, sem ob pogledu na vse te stopnice začutila globoko spoštovanje do lokalnih prebivalcev.
»Dragi moji, če vi vsak dan hodite po teh ulicah, potem fitnesa res ne potrebujete.«
Ob reki stoji tudi znameniti kamniti most, ki mu pravijo Rimski most, čeprav njegova današnja podoba izvira iz precej poznejšega obdobja.
Očitno imajo tudi mostovi tukaj radi nekoliko dramatično zgodovinsko predstavitev.
»Rimski most« se pač sliši precej bolj veličastno kot »most, ki je bil večkrat obnovljen«.
Med belimi hišami izstopa tudi cerkev svetega Andreja, nad celotnim prizorom pa kraljuje grad.
Vse skupaj je videti kot kulisa iz filma.
Samo da tukaj ni scenografov.
Ni računalniških učinkov.
Ni umetno postavljenih fasad.
To je resnično mesto.
In prav zaradi tega je še toliko bolj neverjetno.
Pod menoj so se razprostirali globok kanjon, zelena reka, kamnite stene in hiše, ki so bile videti, kot da rastejo iz skale.
Sonce je osvetljevalo bele fasade, reka pa je med njimi risala svoj neskončni ovinek.
Kontrast je bil čudovit.
Suha, skoraj surova španska pokrajina na eni strani.
In globoko spodaj zelena oaza, ki je bila videti, kot da jo je nekdo skrivaj prenesel iz povsem drugega sveta.
Za trenutek sem samo stala.
In gledala.
Brez notranjega monologa.
Brez pritoževanja.
Brez sarkazma.
Kar je pri meni že skoraj medicinski fenomen.
Potem pa so se moji možgani spet vključili.
»Aha, zato je Google kazal skoraj štiri ure.«
Pogledala sem serpentine, ki so se zvijale proti dolini.
Cesta je bila videti kot ogromen špaget, ki ga je nekdo vrgel po pobočju.
In takrat mi je postalo jasno, da je Google morda vendarle vedel nekaj, česar jaz nisem.
»Dobro, Google,« sem rekla. »Tokrat ti priznam eno točko.«
Samo eno.
Ne pretiravajmo.
Še vedno ti nisem odpustila džungle.
Ampak razgled …
Ta razgled je bil nekaj posebnega.
Takšen, zaradi katerega človek razume, zakaj sploh hodi.
Zakaj zjutraj vstane.
Zakaj nosi nahrbtnik.
Zakaj preživlja vročino, bolečine, slaba prenočišča in vse mogoče absurdne dogodivščine.
Ker včasih prideš okoli ovinka in se pred teboj odpre nekaj, česar ne bi mogel pričakovati niti v najbolj optimistični različici svojih sanj.
In v tistem trenutku je vse vredno truda.
Tudi tistih 80 evrov za najdražjo pralnico v mojem življenju.
Tudi včerajšnja ognjena rit.
Tudi vsi kilometri, ki so bili že za menoj.
Stala sem nad Alcalá del Júcar in občudovala mesto, ki se je zdelo, kot da je zraslo iz skale in se nato odločilo, da bo za vedno ostalo tam.
Pred menoj pa je bila še pot.
In glede na vse serpentine pod menoj sem začela sumiti, da današnji dan še ni povedal zadnje besede.
In še preden sem se začela spuščati proti mestu, sem se spomnila ene zelo neprijetne življenjske resnice.
**Kar gre dol, mora enkrat tudi gor.**
In v tistem trenutku mi je postalo rahlo slabo.
Za menoj je bilo že slabih 40 kilometrov.
ŠTIRIDESET.
Moje noge so sicer še vedno opravljale svoje delo, ampak sumim, da so to počele samo zato, ker še niso ugotovile, kako vložiti uradno odpoved.
Pogledala sem mesto globoko pod seboj.
Čudovito.
Pravljično.
Romantično.
Ampak zdaj sem ga gledala še z druge perspektive.
**Kako bom, za božjo voljo, prišla nazaj VEN?!**
Ker eno je občudovati srednjeveško mesto z razgledne točke.
Nekaj povsem drugega pa je po skoraj 40 kilometrih ugotoviti, da se boš morala iz tega arhitekturnega čudeža tudi nekako izkopati.
In če kaj vem o takšnih mestih, je to, da imajo njihove ulice zelo zanimiv odnos do logike.
Levo.
Desno.
Gor.
Dol.
Slepa ulica.
Stopnice.
Še več stopnic.
In potem se nenadoma znajdeš pred hišo, mimo katere si šel že trikrat.
**Dobrodošli v labirintu.**
Vse lepo in prav, če si turist.
Če imaš na sebi lepo obleko, udobne sandale, majhno torbico in načrt, da boš po ogledu mesta sedel na terasi ter naročil kozarec vina.
Jaz pa sem imela za seboj skoraj 40 kilometrov, nahrbtnik na ramenih in samo eno željo.
**VEN!**
Spustila sem se v mesto.
In seveda …
Izgubila.
Ker zakaj bi bilo danes karkoli preprosto?
Google Maps je sprva še poskušal sodelovati.
Potem pa je očitno tudi sam obupal.
Modra pikica je skakala sem in tja, kot da je pravkar doživela živčni zlom.
»Zavij levo.«
Zavijem levo.
»Obrni se.«
Se obrnem.
»Nadaljuj naravnost.«
NARAVNOST KAM?!
PRED MANO JE ZID!
Če bi Google imel obraz, bi ga v tistem trenutku verjetno prijela za ovratnik in ga vprašala, ali se dela norca iz mene.
Iz mojih ust so spet začele leteti kletvice.
Vse.
Tudi tiste, za katere nisem vedela, da jih poznam.
Mimo mene pa so se mirno sprehajali turisti.
Lepo oblečeni.
Spočiti.
Nasmejani.
Fotografirali so hiše, občudovali arhitekturo in uživali v življenju.
Jaz pa sem bila videti kot pobegla udeleženka vojaškega urjenja za preživetje.
Verjetno so si mislili:
»Kako zanimivo! Tukaj imajo celo lokalno atrakcijo. Žensko z nahrbtnikom, ki se pogovarja s telefonom in preklinja v neznanem jeziku.«
Dragi turisti, samo da veste …
**DODATNI METRI NA CAMINU NISO ZAŽELENI!**
Še posebej ne po skoraj 40 kilometrih.
In še posebej ne NAVKREBER!
Vsak nepotreben meter je osebna žalitev.
Vsaka dodatna stopnica je napoved vojne.
Vsak napačen zavoj pa razlog za vložitev pritožbe pri višji sili.
Po ne vem koliko ovinkih, vzponih in živčnih izpadih mi je končno uspelo priti iz labirinta.
Svoboda!
Cesta!
Skoraj bi poljubila asfalt.
In potem sem jo zagledala.
**Rumeno puščico.**
Tisto lepo, nedolžno, romarsko puščico.
Simbol upanja.
Zaupanja.
Prave poti.
Pogledala sem jo.
Ona je gledala mene.
No, verjetno ni, ker je bila narisana na zidu, ampak po toliko kilometrih človek začne razvijati tudi zelo zanimive odnose s prometno in drugo signalizacijo.
»Naj ti bo,« sem ji rekla. »Grem s tabo.«
**NAJVEČJA NAPAKA DANAŠNJEGA DNEVA.**
Ker me ta rumena izdajalka ni pripeljala do čudovite romarske poti.
Ne.
Pripeljala me je med skale.
Sprva je bilo vse še videti nekako sprejemljivo.
Ozka pot.
Kamenje.
Malo plezanja.
»Dobro,« sem si mislila. »Očitno spet malo avanture.«
Hodila sem približno kilometer.
In potem …
**PREPAD.**
Ne metaforični.
Ne življenjski.
Ne tisti, ko pogledaš stanje na bančnem računu po petih dneh Camina.
PRAVI PREPAD.
Pot, po kateri sem hodila, se je pred menoj končala na nevarnem robu.
Pogledala sem naprej.
Pogledala sem dol.
Pogledala sem nazaj.
In v glavi se mi je pojavila samo ena misel.
**»ČE NAREDIM ŠE EN KORAK, TEGA BLOGA NE BO NIHČE BRAL.«**
No, vsaj jaz ga ne bom več pisala.
»A SE TI NORCA DELAŠ IZ MENE?!« sem zakričala proti rumeni puščici.
Toliko o simbolu zaupanja.
Toliko o duhovnem vodstvu.
Toliko o Buen Caminu.
Puščica me je očitno želela poslati na Camino direktno v nebesa.
Brez vmesnega postanka.
Hvala lepa, ampak moja rezervacija tam zgoraj še ni potrjena.
Obrnila sem se.
In šla nazaj.
Še en kilometer.
Ker očitno današnja etapa ni bila dovolj dolga in sem potrebovala še dva kilometra dodatnega programa.
Dva kilometra stresa.
Dva kilometra boja za preživetje.
Dva kilometra, ki ju nisem naročila, nisem želela in zanju zagotovo ne bom pustila pozitivne ocene.
Ko sem končno spet prišla na pravo pot, sem bila izčrpana.
Ne toliko od hoje.
Od vsega, kar se mi je v zadnjih dveh kilometrih dogajalo v glavi.
Najprej izgubljanje po mestu.
Potem izdaja rumene puščice.
In za veliki finale še prepad.
Če bi Camino imel službo za reklamacije, bi tisti dan zagotovo zahtevala pogovor z direktorjem.
Poleg vsega pa sem bila že skoraj brez vode.
Odlično.
Sredi španske vročine, po skoraj 40 kilometrih in dveh dodatnih kilometrih adrenalinskega turizma.
Moje telo je začelo pošiljati vedno bolj neprijazna obvestila.
**»VODA. TAKOJ.«**
In potem …
Prikazala se mi je Marija.
Ne, nisem imela verskega videnja.
Čeprav glede na okoliščine ne bi bila prav nič presenečena.
Marija se mi je prikazala v obliki …
**FONTANE!**
Čudovite, odrešilne fontane z vodo.
Če bi se iz nje zaslišalo angelsko petje, bi samo pokleknila in rekla:
»V redu, razumem. Sporočilo sprejeto.«
Pristopila sem k njej, kot bi pred seboj zagledala sveti gral.
V enem zamahu sem spila približno liter vode.
En liter!
Brez premora.
Brez bontona.
Brez dostojanstva.
Potem sem si zmočila še glavo.
Voda mi je tekla po laseh in obrazu, jaz pa sem imela občutek, da se počasi vračam med žive.
Če bi me kdo takrat fotografiral, bi bila videti kot utopljenka, ki je pravkar izvedela, da mora še 12 kilometrov peš.
Ker ja.
**Pred menoj je bilo še 12 kilometrov.**
Ampak vsaj nekaj je bilo pozitivnega.
Ravnina.
Ena sama dolga, neskončna ravnina.
Takšna, da vidiš cesto daleč pred seboj.
Zelo daleč.
Predaleč.
Tako daleč, da se začneš spraševati, ali se sploh premikaš ali pa nekdo pod teboj vrti ogromen tekoči trak v nasprotno smer.
Pogledala sem predse.
»A bo moja psiha to zdržala?«
Noge so bile še kar pripravljene sodelovati.
Predvsem zato, ker so bile spet na asfaltu.
Moja glava pa je bila po dogodivščini v labirintu in na skalah precej manj navdušena.
Ampak druge možnosti ni bilo.
Korak za korakom.
Kilometer za kilometrom.
In potem se je ob meni ustavilo …
**REŠEVALNO VOZILO.**
Ja.
Pravo reševalno vozilo.
Za trenutek sem pomislila, da je vesolje končno ugotovilo, da je šlo s svojimi šalami nekoliko predaleč.
Voznik je odprl okno in me vprašal, ali potrebujem prevoz.
Kako lepo!
Kako prijazno!
Kako zelo mamljivo!
Nasmehnila sem se, se mu zahvalila in s prsti pokazala, da bom prehodila še teh nekaj kilometrov.
»Ne, ne, hvala. Bom zmogla.«
Navzven pogumna romarka.
Navznoter pa …
»Čakaj malo. Reševalno vozilo. Postelja. Ležanje. Mogoče kakšna infuzija. Pa kakšne čudovite protibolečinske tablete.«
Skoraj sanjski wellness paket.
Samo da ima namesto hotelskega logotipa rdeči križ in namesto masažnega terapevta reševalca.
Ampak moj ponos je bil očitno še vedno dovolj živ, da sem ponudbo zavrnila.
Gospod se je odpeljal.
Jaz pa sem nadaljevala.
In približno pet minut pozneje …
**SEM SVOJO ODLOČITEV OBŽALOVALA.**
Ne zaradi nog.
Ne zaradi vročine.
Ne zaradi zadnjice.
Ampak zaradi …
**MUH!**
MUH!
Prekletih, nadležnih, vztrajnih muh!
Ne vem, od kod so se vzele.
Morda so imele sestanek.
Morda so dobile obvestilo, da po cesti hodi izčrpana romarka, ki ji danes še niso dovolj načeli živcev.
Vsekakor so prišle pripravljene.
Ena okoli obraza.
Druga okoli ušesa.
Tretja pred nosom.
Četrta očitno na izvidniški misiji.
Mahala sem z rokami.
Pihala.
Opletala.
Poskušala jih ignorirati.
Nič.
**NIČ!**
Če bi obstajala olimpijska disciplina v vztrajnem nadlegovanju ljudi, bi te muhe domov odnesle vse zlate medalje.
In to brez konkurence.
Muhe so krasna mučilna naprava.
Pozabi na srednjeveške ječe.
Pozabi na razne izpopolnjene metode zasliševanja.
Človeka samo pošlji na dolgo, ravno cesto po petdesetih kilometrih hoje in okoli njegove glave spusti deset muh.
V petnajstih minutah bo priznal vse.
Tudi stvari, ki jih ni storil.
Tudi krajo Mona Lize.
Tudi atentat na Julija Cezarja.
Samo da muhe izginejo.
In moje niso.
Ne.
Te so se odločile, da bomo skupaj preživele preostanek poti.
Očitno so mislile, da mi manjka družbe.
Drage moje, zelo se motite.
**JAZ NE POTREBUJEM TAKŠNE DRUŽBE!**
Sploh ne takšne, zaradi katere bom namesto v hostlu na koncu pristala na psihiatričnem oddelku.
Hodila sem, mahala in preklinjala.
Če bi me kdo opazoval od daleč, bi verjetno mislil, da izvajam neko posebno obliko romarske aerobike.
Nahrbtnik na hrbtu.
Roke v zraku.
Nenavadni gibi.
Občasni kriki.
Zelo duhovna izkušnja.
Muhe so me spremljale skoraj do samega mesta.
Vztrajne kot davčna uprava.
In približno enako priljubljene.
Ampak na koncu sem vendarle prišla.
**CILJ!**
Po več kot petdesetih kilometrih, pravljičnem mestu, labirintu, prepadu, odrešilni fontani in letalskem napadu muh sem končno stala pred hostlom.
Če bi imela še kaj energije, bi verjetno slavnostno dvignila roke.
Morda bi zapela himno.
Morda bi se zjokala.
Ampak moje telo je imelo samo še eno željo.
**SEDI.**
Vstopila sem v hostel, opravila prijavo in naročila pivo.
Ker po takšnem dnevu voda preprosto ni več dovolj za duševno rehabilitacijo.
Gospa za šankom me je pogledala in mi pivo podarila.
**ČASTILA ME JE PIVO!**
Kako lepa gesta.
Tako preprosta.
Pa vendar mi je po vsem, kar sem tisti dan doživela, pomenila ogromno.
Nisem potrebovala ničesar velikega.
Nobene medalje.
Nobene čestitke.
Nobenega govora o tem, kako pogumna sem.
Samo malo prijaznosti.
In hladno pivo.
Objela sem jo in se ji zahvalila.
Ker včasih besede niso dovolj.
Potem me je pospremila do sobe.
In ko sem stopila v notranjost …
**OOOOOO!**
KAKO JE DIŠALO!
Po čistem.
Po svežem.
Po normalnem življenju.
Po prostoru, v katerem očitno nihče ni umrl pred tremi stoletji in za seboj pustil vonja kot trajno kulturno dediščino.
**BALZAM ZA NOS!**
Po vseh mojih izkušnjah s prenočišči sem bila pripravljena ustanoviti posebno kategorijo hotelskih ocen.
Ne zvezdice.
Ne lokacija.
Ne zajtrk.
Samo:
**ALI SOBA SMRDI ALI NE?**
Ta hostel bi dobil pet zvezdic.
Morda celo šest.
Če bi lahko, bi si nekaj tega vonja spravila v stekleničko in ga nosila s seboj za nujne primere.
Gospa mi je pokazala sobo.
Jaz pa sem pogledala posteljo.
In takrat sem vedela, da je moje telo dokončno zaključilo današnjo izmeno.
Tuš?
Ne.
Preoblačenje?
Morda pozneje.
Razmišljanje o življenju?
Absolutno ne.
Bila sem tako utrujena, da se mi ni ljubilo niti stuširati.
In to pove veliko.
Ker po več kot petdesetih kilometrih hoje človek običajno sanja o tušu.
Jaz pa sem sanjala samo še o vodoravnem položaju.
No, skoraj vodoravnem.
Ker sem zbrala še zadnje atome energije za eno izjemno pomembno dejavnost.
**Noge sem dvignila ob steno.**
Da voda steče nazaj po telesu.
Ja, vem.
Anatomija mogoče ni ravno moja najmočnejša točka.
Ampak po takšnem dnevu me nihče ne bo prepričeval, da gravitacija nima posebnega dogovora z mojimi nogami.
Ležala sem na postelji, noge imela naslonjene ob steno in strmela v strop.
Petdeset kilometrov in še nekaj dodatnih, ki jih je prispevala moja izjemna navigacijska nadarjenost.
Eno srednjeveško mesto.
En labirint.
En prepad.
Ena fontana, vredna svetniškega naziva.
Eno reševalno vozilo, ki sem ga neumno zavrnila.
In eskadrilja muh, ki bi jih brez pomisleka prijavila zaradi psihičnega nasilja.
Ampak bila sem tam.
Na cilju.
V čisti, dišeči sobi.
S pivom, ki mi ga je podarila prijazna neznanka.
In z nogami v zraku.
**Če je to romarsko razsvetljenje, potem ima precej nenavadno obliko.**
Morda Camino res ni samo hoja.
Morda je tudi umetnost, da se sredi vsega kaosa še vedno znaš nasmejati.
Da po vseh kletvicah opaziš prijaznost.
Da po vseh napačnih zavojih vendarle najdeš pot.
In da se po več kot petdesetih kilometrih lahko veseliš nečesa tako preprostega, kot je soba, ki lepo diši.
Danes sem dobila vse.
Pravljico.
Grozljivko.
Psihološki triler.
Dokumentarec o žuželkah.
In na koncu še srečen zaključek.
**Buen Camino!**
P. S. Draga rumena puščica, najin odnos bo od zdaj naprej temeljil na preverjanju dejstev. In Google, tudi ti nisi izvzet.
