6. DAN – PREVEČ ČASA ZA RAZMIŠLJANJE
Po včerajšnjem več kot 50-kilometrskem sprehodu, ki se je vmes spremenil v psihološki triler, tečaj orientacije, srečanje s prepadom in dokumentarec o muhah, bi človek pričakoval, da bom spala vsaj 12 ur.
Pa nisem.
Noč je bila kratka.
Očitno sem že malo pozabila, da ti po več kot 50 kilometrih hoje od dneva ne ostane prav veliko. Ko prideš v nastanitev, opraviš prijavo, naročiš pivo, ugotoviš, da imaš še vedno vse okončine, in se končno spraviš v sobo, je ura že takšna, da bi bilo pametno zaspati.
Ampak jaz imam še eno službo.
Pisanje bloga.
In ker očitno ni dovolj, da vsak dan fizično prehodim polovico Španije, moram potem še dve uri podoživljati vse travme, ki so se mi zgodile na poti.
Normalen človek bi po petdesetih kilometrih legel v posteljo, zaprl oči in naslednjih deset ur ne bi vedel zase.
Jaz pa sedim s telefonom in razmišljam, kako naj čim bolj slikovito opišem trenutek, ko me je rumena puščica skoraj poslala v nebesa.
Vsak ima svoj hobi.
Nekateri zbirajo znamke. Drugi kvačkajo. Jaz zbiram kilometre, živčne zlome in material za blog.
Za pisanje sem porabila približno dve uri, zato sem šla spat precej pozneje, kot bi bilo pametno.
V mesto nisem šla.
Čeprav bi bilo verjetno lepo pogledati, kaj ponuja Casas Ibáñez, sem se odločila, da bom kulturni program izpustila.
Ker po takšnem dnevu postelja ni več kos pohištva.
Postelja je najboljša prijateljica.
Tista, ki te ne sprašuje, kako si. Ne pričakuje pogovora. Ne želi, da greš z njo na pijačo. In predvsem te ne sili, da narediš še dodatnih petsto metrov do mestnega trga.
Samo sprejme te.
Brez vprašanj.
Poleg tega mi mestni vrvež trenutno prav nič ne odgovarja. Ljudje, avtomobili, glasovi, glasba, pogovori …
Ne, hvala.
Moja glava je imela po včerajšnjem dnevu dovolj zvočnih učinkov.
Če bi lahko izbirala, bi naročila sobo z razgledom na tišino.
In brez muh.
Predvsem brez muh.
Spala sem tako-tako.
Ne katastrofalno, ampak tudi ne tako, da bi zjutraj vstala in si zaželela objemati svet.
In potem se je zgodilo nekaj nenavadnega.
Tokrat je budilka zbudila mene.
Ne jaz nje.
Običajno se na Caminu zbudim še pred alarmom, kot da imam nekje v glavi vgrajenega zelo nadležnega osebnega trenerja.
»Vstani! Čaka te hoja! Sonce! Kilometri! Trpljenje!«
Danes pa je morala budilka dejansko opraviti svoje delo.
Očitno je bilo telo vendarle nekoliko utrujeno.
Kar je po včerajšnjem maratonu precej presenetljiva ugotovitev.
Ko sem vstala, sem najprej preverila noge.
Ker po več kot petdesetih kilometrih nikoli ne veš, ali boš zjutraj vstal kot človek ali kot zarjavel nakupovalni voziček.
Naredila sem nekaj korakov.
In …
NIČ!
Nobenih bolečin.
Nobenih žuljev.
Nobenega šepanja.
Nobenega občutka, da mi nekdo v podplate zabija žeblje.
Moje noge so bile povsem normalne.
»A smo v redu?« sem jih vprašala.
Tišina.
»Nič pritožb? Nobene stavke?«
Še vedno nič.
ČUDEŽ!
Po več kot petdesetih kilometrih so bile očitno pripravljene na novo izmeno.
Ne vem, ali imam dobre noge, srečo ali pa so moje mišice preprosto že tako prestrašene, da si ne upajo več ugovarjati.
Vsekakor je bil to dober znak.
Ker me je danes čakal še en dolg dan.
In pri takšnih razdaljah mora človek hoditi tudi z glavo.
Kar je pri meni občasno precej zahtevna naloga.
Ne moreš samo odkorakati petdeset kilometrov in upati, da bo telo vse skupaj nekako preneslo.
No, lahko.
Ampak potem te utegne telo naslednji dan prijaviti zaradi zlorabe delovne sile.
Zato sem si postavila pravilo.
Vsaj dva konkretna postanka.
Ne takšna, da se za trideset sekund ustaviš, narediš požirek vode in odkorakaš naprej.
Prava postanka.
Sezuješ superge.
Prezračiš stopala.
Jih malo zmasiraš.
Pustiš prstom, da se spomnijo, kako je živeti brez čevljev.
In predvsem daš nogam vedeti, da jih imaš še vedno rada, čeprav se iz tvojih vsakodnevnih odločitev to ne vidi najbolje.
To je moja mala strategija za dolge etape.
Če želiš, da ti stopala služijo čim dlje, se moraš do njih vsaj občasno obnašati kot do prijateljev.
Ne kot do zaposlenih v podjetju, kjer nadur nikoli ne plačajo.
Pripravila sem nahrbtnik in se odpravila.
Pred menoj je bila pot iz Casas Ibáñez proti Campillu de Altobuey.
Pokrajina se tukaj počasi spreminja v značilno odprto, kmetijsko krajino La Manchuele. Vinogradi, polja, dolge poti in obzorje, ki se zdi skoraj neskončno.
To je del Camina de la Lana, kjer pot povezuje manjše kraje in prečka prostrane kmetijske površine. Običajna razdelitev poti vodi iz Casas Ibáñez skozi Villarto in nato naprej proti Campillu de Altobuey, jaz pa sem si oba dela združila v eno dolgo etapo.
Ker očitno ne znam hoditi normalnih razdalj.
Zakaj bi hodila 25 kilometrov, če jih lahko 50 in potem zvečer razmišljam o svojih življenjskih odločitvah?
Današnji dan se je začel natanko tako, kot se je včeraj končal.
Z ravnino.
Enajst kilometrov.
Ena sama dolga ravnina.
Takšna, kjer že zjutraj vidiš skoraj celotno svojo prihodnost.
Cesta pred teboj.
Polja ob strani.
Obzorje nekje daleč.
In nič, kar bi posebej motilo pogled.
Razen dejstva, da je tisto, kar vidiš daleč pred seboj, še vedno daleč pred teboj tudi čez pol ure.
Pri takšni pokrajini dobiš občutek, da se nekdo igra s časom.
Hodiš.
Hodiš.
Hodiš.
Pogledaš naprej.
Ista slika.
Pogledaš nazaj.
Tudi tam ista slika.
Če bi kdo zamenjal kuliso, verjetno sploh ne bi opazila.
Ampak vsaj noge so bile zadovoljne.
Ravnina jim je ustrezala.
Meni tudi.
Vsaj prvih nekaj kilometrov.
Zjutraj žal nisem prišla do kave.
Kar je že samo po sebi precej resna kršitev človekovih pravic.
Človek se odpravi na Camino, da bi našel notranji mir, smisel življenja in morda kakšno globoko duhovno spoznanje.
Jaz pa bi bila za začetek zadovoljna že s kavo z mlekom.
Ampak bara ni bilo.
Kave ni bilo.
In potem je vzšlo sonce.
In z njim …
SO SE VRNILE ONE.
Moje stare znanke.
Moje zveste spremljevalke.
Moja osebna letalska eskadrilja.
MUHE!
NE!
NE SPET!
Očitno so me včerajšnje muhe priporočile svojim sorodnicam.
»Poslušajte, punce, na cesti je ena Slovenka. Odlično reagira na nadlegovanje. Maha z rokami, preklinja in izvaja zelo zanimive gibe. Pridite, zabavno bo!«
In so prišle.
Vse.
Z bratranci.
Tetami.
Sosedi.
In verjetno še z daljnimi sorodniki iz druge province.
Ker tukaj ne govorimo o dveh ali treh muhah.
Ne.
NAJMANJ TRIDESET!
Trideset muh okoli mene.
Na meni.
Pred menoj.
Za menoj.
Ob ušesih.
Na rokah.
Na obrazu.
Očitno so se odločile, da sem njihova nova turistična znamenitost.
In tukaj je vrag odnesel šalo.
Včeraj sem se jim še nekako smejala.
Danes pa mi ni bilo več smešno.
Sploh ne.
Ko hodiš več ur po vročini, si utrujen, pred teboj je še dolga pot, okoli glave pa ti neprestano brenči trideset nadležnih bitij, začne človek zelo hitro izgubljati svojo duhovno širino.
Vse tiste lepe misli o naravi, miru in povezanosti z vesoljem izginejo.
Ostane samo ena.
»IZGINITE, PREKLETE MUHE!«
Opazila sem, da je težava še posebej velika ob poljih.
Čim so bila ob poti polja, so bile tam tudi muhe.
In ker sem hodila skozi pokrajino, kjer polj res ne manjka, sem hitro ugotovila, da imam problem.
Velik problem.
Ne takšnega, ki ga rešiš z globokim vdihom in pozitivnim razmišljanjem.
Poskusila sem vse.
Mahala z rokami.
Pospešila korak.
Pihala proti njim.
Jih ignorirala.
Se z njimi pogajala.
»Punce, poslušajte. Nič osebnega. Ampak jaz vas ne maram. Vi očitno mene obožujete. Ta odnos nima prihodnosti.«
Nič.
Vztrajale so.
Kot ljudje, ki ti po petem neodgovorjenem sporočilu še vedno pošljejo:
»Hej, a si videla moje sporočilo?«
JA, VIDELA SEM GA!
IN NE, NE ŽELIM SE POGOVARJATI!
Najhuje pa je bilo, ko sem se ustavila, da bi spila vodo.
Človek bi pričakoval, da lahko vsaj deset sekund v miru odpre plastenko.
Ampak ne.
Čim sem se ustavila, so napadle.
Ena v nos.
Druga na plastenko.
Tretja na nogo.
Četrta nekam, kamor res ni bila povabljena.
In glede na njihovo vnemo sumim, da so nekatere poskušale preveriti celo stanje mojega mednožja.
HALO?!
TAM SPODAJ NIMATE KAJ ISKATI!
Moja zadnjica si je po včerajšnji rehabilitaciji komaj opomogla, zdaj pa se je očitno odprla še nova fronta.
V nekem trenutku sem imela vsega dovolj.
In to resno.
Ne tisto moje običajno pretiravanje, ko po treh kilometrih rečem, da bom poklicala helikopter.
Tokrat sem dejansko pomislila:
»Če bo šlo tako naprej, grem domov.«
Ne zaradi kilometrov.
Ne zaradi bolečin.
Ne zaradi utrujenosti.
Zaradi muh.
Predstavljaj si to.
Človek prehodi stotine kilometrov, preživi vročino, izgubljanje, gozdove, pse, prepade in nastanitve, v katerih bi še duhovi zahtevali povračilo denarja.
Potem pa ga premagajo muhe.
Če bi se to zgodilo, bi bilo na mojem romarskem nagrobniku zapisano:
»Ni je ustavila razdalja. Niso je ustavile gore. Ustavilo jo je trideset muh.«
Res veličasten konec.
Ker sem morala nekaj ukreniti, sem se odločila za precej nenavadno modno rešitev.
Glavo sem si zaščitila z majico.
Ja.
Z majico.
Ampak vsaj muh nisem več toliko čutila.
In to je bilo pomembnejše od videza.
Prav tako si nisem upala obleči kratkih rokavov.
Ker bi se muhe potem lahko brez ovir sprehajale po mojih rokah.
In jaz bi verjetno doživela živčni zlom.
Tako sem hodila v dolgih rokavih.
Na soncu.
V vročini.
Z majico na glavi.
MODNA IKONA CAMINA DE LA LANA.
Če bi me videla kakšna modna revija, bi verjetno napisala:
»Jesenska kolekcija 2026: obup, znoj in psihična nestabilnost.«
Bilo mi je pošteno vroče.
Ampak sem vsaj lažje hodila.
Človek na Caminu hitro ugotovi, da udobje ni vedno stvar temperature.
Včasih je veliko prijetneje, če se potiš kot v savni, kot pa da ti po koži neprestano pleza trideset muh.
In potem me je doletela še ena izguba.
Zapustila me je moja ljubljena CM-3201.
Cesta, ki mi je včeraj omogočila toliko mirne hoje, se je poslovila od mene.
Morala sem se vrniti na označeno pot Camina.
»Ne, prosim, ne,« sem pomislila. »Saj sva se imeli tako lepo!«
Ampak CM-3201 je imela svoje načrte.
Jaz pa svoje rumene puščice.
In tako sem se znašla med vinogradi.
Vinogradi so sicer lepi.
Res so.
Vrste trt, ki se raztezajo čez pokrajino, dajejo temu delu Španije prav poseben značaj. Tukajšnja La Manchuela je vinorodna pokrajina, kjer so vinogradi del vsakdanjega življenja in tradicije.
Ko jih opazuješ od daleč, je vse skupaj skoraj idilično.
Sonce.
Trte.
Zemlja.
Mir.
Lahko si predstavljaš prijeten večer, kozarec dobrega vina in pogovor ob sončnem zahodu.
Ampak jaz nisem sedela na terasi s kozarcem vina.
Jaz sem hodila med trtami.
In tam je bilo …
ŠE VEČ MUH!
ČUDOVITO!
Očitno sem zapustila glavno cesto in vstopila neposredno na njihovo letno konferenco.
Če jih je bilo prej trideset, jih je bilo zdaj občutno več.
»Dobrodošli, gospa romarka. Veseli nas, da ste se udeležili našega srečanja. Današnja tema: kako človeka spraviti ob živce v rekordnem času.«
Ampak vsaj nekaj je bilo pozitivnega.
Nobenega psa.
To je bilo že skoraj smešno.
Na začetku Camina sem se bala psov.
Danes pa bi skoraj raje srečala kakšnega psa kot še eno muho.
Skoraj.
Ne pretiravajmo.
Ker sem hodila po precej odprti pokrajini, so se pred menoj raztezala polja, vinogradi in dolge poti med njimi.
To ni bila tista dramatična Španija iz turističnih prospektov, kjer se za vsakim ovinkom pojavi grad, kanjon ali slikovita vasica.
To je bila drugačna Španija.
Široka.
Tiha.
Kmetijska.
Takšna, kjer se zdi, da ima zemlja glavno besedo, človek pa je samo občasni obiskovalec.
Camino de la Lana je bil nekoč povezan s potmi trgovcev, živinorejcev in ljudi, ki so prevažali volno ter druge dobrine proti Burgosu.
Ko hodiš po teh prostranstvih, si ni težko predstavljati, da so tod nekoč potovali ljudje, ki niso imeli niti Googla niti navigacije.
Samo poti, smeri, kraje in svoje izkušnje.
Čeprav bi me zelo zanimalo, kaj so naredili z muhami.
Ker dvomim, da so bili tako duhovno razsvetljeni, da jih niso motile.
Morda so jih preprosto preklinjali v stari španščini.
Kar bi pomenilo, da imam s temi ljudmi precej več skupnega, kot sem mislila.
Pokrajina je bila tako odprta, da je imel človek občutek, kot da hodi skozi neskončno razglednico.
Samo da se razglednica ne premika.
Ti pa se.
Počasi.
Zelo počasi.
In prav na takšnih poteh se zgodi nekaj zanimivega.
Ko ni veliko zunanjih dražljajev, začneš poslušati svoje misli.
Kar je lahko čudovito.
Lahko pa tudi precej nevarno.
Ker sem imela danes očitno PREVEČ ČASA ZA RAZMIŠLJANJE.
In tako sem se začela spraševati nekaj, o čemer do zdaj nisem zares razmišljala.
Ali si sploh želim nadaljevati po francoski poti, ko pridem do Burgosa?
Camino de la Lana se namreč zaključi v Burgosu, kjer se priključi znameniti francoski poti, Caminu Francés.
In večina romarjev bi verjetno rekla:
»Super! Potem pa naprej proti Santiagu!«
Ampak jaz sem začela razmišljati drugače.
Ali si tega res želim?
Francoska pot je čudovita.
O tem ni dvoma.
Ampak je tudi zelo priljubljena.
Kar pomeni …
LJUDJE.
Veliko ljudi.
Romarji spredaj.
Romarji zadaj.
Romarji v barih.
Romarji v prenočiščih.
Romarji, ki bi se radi pogovarjali.
In pogovarjali.
In pogovarjali.
»Where are you from?«
»How many kilometres today?«
»Is this your first Camino?«
»Why are you walking?«
»Where are you staying tonight?«
Dragi moji, nič osebnega.
Res ne.
Ampak letos očitno nisem razpoložena za romarsko družabno omrežje v živo.
Na Caminu de la Lana imam nekaj, kar mi trenutno izjemno ustreza.
MIR.
Tišino.
Prostor.
Možnost, da hodim sama s svojimi mislimi.
No, in z muhami, ampak teh nisem povabila.
Ne potrebujem vsakodnevnega spoznavanja novih ljudi.
Ne potrebujem skupinskih večerij.
Ne potrebujem pogovorov o tem, koliko kilometrov sem prehodila in kakšne čevlje imam.
In predvsem …
NE POTREBUJEM ORKESTRA SMRČANJA.
Ker če se česa letos res ne veselim, so to skupne spalnice na francoski poti.
Predstavljaj si.
Končno prideš v prenočišče.
Utrujen.
Prepoten.
Z željo, da bi zaspal.
Uležeš se.
Zapreš oči.
In potem se začne koncert.
Prvi romar začne z nežnim basom.
Drugi mu odgovori s tenorjem.
Tretji doda zvok motorne žage.
Četrti očitno poskuša zagnati star traktor.
Peti pa proizvaja zvoke, za katere bi morali poklicati strokovnjake za paranormalne pojave.
MEDNARODNI SIMFONIČNI ORKESTER SMRČANJA.
Dirigent manjka.
Ampak vsi igrajo.
Vsak v svojem ritmu.
In jaz ležim sredi tega koncerta ter razmišljam, ali bi bilo bolj smiselno spati zunaj med muhami.
Ne.
Letos si tega res ne želim.
Prav tako se mi ne da vsak dan stokrat izgovoriti:
»Buen Camino!«
Vem.
To je lep pozdrav.
Del romarske tradicije.
In običajno mi je všeč.
Ampak predstavljaj si, da hodiš po poti, kjer se vsakih nekaj minut srečaš z nekom.
»Buen Camino!«
»Buen Camino!«
»Buen Camino!«
Po petdesetem pozdravu bi verjetno začela samo še dvigovati obrv.
Po stotem pa bi si na nahrbtnik obesila tablo:
BUEN CAMINO TUDI TEBI. VNAPREJ. ZA CELOTEN DAN.
Morda bi si lahko naredila celo majico.
Spredaj:
BUEN CAMINO!
Zadaj:
DA, TUDI TEBI.
In potem bi samo hodila.
Brez dodatnih besed.
Sicer pa me Santiago nikoli ni posebej privlačil.
Vem, da je za veliko romarjev prav Santiago glavni cilj.
Katedrala.
Trg.
Prihod.
Občutek, da si nekaj zaključil.
In to popolnoma razumem.
Ampak zame je bil Camino vedno nekaj več kot samo prihod v določeno mesto.
Nikoli nisem hodila samo zato, da bi nekje na koncu dobila potrdilo in naredila fotografijo pred katedralo.
Hodila sem zaradi poti.
Zaradi doživetij.
Zaradi pokrajine.
Zaradi tistega posebnega občutka, ko zjutraj odpreš vrata in ne veš, kaj ti bo prinesel dan.
No, razen muh.
Te zdaj že precej zanesljivo vem, da me čakajo.
Francosko pot sem prehodila že dvakrat.
Dvakrat.
In obakrat v najlepši družbi.
To so spomini, ki imajo posebno mesto v mojem življenju.
Spomini na ljudi, trenutke, pogovore in občutke, ki jih ne moreš ponoviti na ukaz.
In danes sem med hojo pomislila nekaj, kar me je pravzaprav presenetilo.
Zakaj bi morala te spomine letos prepisovati?
Zakaj bi morala ponovno hoditi po isti poti, če me trenutno vleče nekaj drugega?
Zakaj bi morala nadaljevati samo zato, ker se Camino de la Lana v Burgosu priključi francoski poti?
Ker tako piše na zemljevidu?
Ker je Santiago uradni cilj?
Ker nekdo drug misli, da se romanje mora končati tam?
Ne.
To je moja pot.
Moje noge.
Moja glava.
Moja odločitev.
In tako sem danes, nekje med vinogradi, polji in muhami, sprejela odločitev.
CAMINO DE LA LANA BOM PREHODILA DO BURGOSA.
Tam se ta pot zaključi.
In tam bom za letos zaključila tudi jaz.
Potem grem domov.
Brez nadaljevanja po francoski poti.
Brez množic.
Brez smrčanja.
Brez stotih pozdravov Buen Camino na dan.
In predvsem brez občutka, da moram nekaj narediti samo zato, ker drugi pričakujejo, da bom.
Ko sem si to priznala, sem začutila zanimivo olajšanje.
Ne zato, ker bi bilo hoje konec.
Do Burgosa me čaka še dolga pot.
Ampak zato, ker sem si dovolila izbrati svoj cilj.
In to je nekaj, kar na Caminu včasih pozabimo.
Tako zelo se osredotočimo na kilometre, etape, oznake in končno destinacijo, da pozabimo na preprosto vprašanje:
»Kaj si pa jaz pravzaprav želim?«
Danes sem si nanj odgovorila.
In odgovor mi je bil všeč.
Francoska pot bo ostala tam.
Santiago tudi.
Nikamor ne bosta pobegnila.
Moji spomini na dve čudoviti poti v najlepši družbi pa bodo za zdaj ostali natanko takšni, kot so.
Ni jih treba popravljati.
Ni jih treba ponavljati.
Nekatere stvari so lepe prav zato, ker jih pustiš pri miru.
Medtem se je pot nadaljevala skozi polja in vinograde proti Campillu de Altobuey.
Ta del Španije ima svojo posebno lepoto.
Ni glasen.
Ne razkazuje se.
Ne ponuja spektakularnega razgleda za vsakim ovinkom.
Njegova lepota je v prostranosti, ritmu polj in občutku, da si za nekaj časa izstopil iz vsakodnevnega sveta.
V daljavi se počasi kažejo obrisi naselij, poti pa povezujejo kraje, ki jih večina turistov verjetno nikoli ne obišče.
In prav to mi je pri Caminu de la Lana všeč.
Tukaj ni treba tekmovati za prostor na poti.
Ni treba loviti zadnje proste postelje v ogromni skupni spalnici.
Ni treba hoditi v koloni.
Lahko si samo človek na poti.
Čeprav bi bilo seveda precej lepše, če bi bil ta človek brez tridesetih muh na glavi.
Območje proti Campillu de Altobuey je povezano s kmetijsko krajino province Cuenca. Ob poti se izmenjujejo polja, vinogradi in dolgi odseki odprtega sveta, kjer razdalje pogosto delujejo krajše, kot so v resnici.
To je ena od pasti takšne pokrajine.
V daljavi vidiš nekaj, kar je videti zelo blizu.
»Aha, še malo, pa bom tam.«
Potem hodiš pol ure.
Pogledaš.
Še vedno tam.
Še eno uro.
Še vedno tam.
»A SE TI PREMIKAŠ STRAN OD MENE?!«
V takšnih trenutkih se človek začne resno spraševati, ali je obzorje sploh resnična stvar ali samo zelo prepričljiva optična prevara.
Ampak kilometri so se kljub temu nabirali.
In jaz sem hodila naprej.
S svojo novo odločitvijo.
S svojimi mislimi.
In seveda s svojimi muhami.
Ker očitno imam na tem Caminu posebno naročnino na njihovo družbo.
Takšno, ki je ne moreš preklicati.
Brezplačna dostava.
Neomejeno število obiskov.
Brez možnosti vračila.
Ko sem razmišljala o današnjem dnevu, sem ugotovila, da mi je Camino spet pokazal nekaj zanimivega.
Včeraj sem po več kot petdesetih kilometrih dobila čudovit razgled, prepad in hladno pivo.
Danes pa sem dobila nekaj drugega.
Odločitev.
Brez velikih dram.
Brez posebnega znamenja.
Brez razsvetljenja na vrhu gore.
Samo jaz, dolga ravna pot in toliko časa za razmišljanje, da se mi je končno uspelo vprašati, kaj si sploh želim.
Morda je to največja nevarnost dolgih ravnin.
Ne to, da so dolgočasne.
Ampak to, da ti pustijo preveč prostora v glavi.
In potem začneš razmišljati o stvareh, ki jih doma uspešno odrivaš na stran.
Včasih prideš do odgovora.
Včasih do novega vprašanja.
Včasih pa samo do ugotovitve, da bi bilo življenje veliko lepše, če bi vse muhe na svetu kolektivno odšle na dopust.
Danes sem prišla do vseh treh.
In čeprav sem zjutraj resno razmišljala, da bi zaradi teh nadležnih žuželk kar odšla domov, sem zdaj vedela, da domov ne bom šla zaradi muh.
Domov bom šla, ko bom prišla do Burgosa.
Ker sem se tako odločila.
In to je precej lepši razlog.
Camino de la Lana, nadaljujeva. Do Burgosa.
Francoska pot, ti pa za zdaj ostani lep spomin.
In muhe …
VE PA LAHKO ŽE JUTRI ODIDETE DOMOV.
Resno.
Nihče vas ne bo pogrešal.
Buen Camino!
P. S. Če jutri srečam še eno muho, ki bo poskušala splezati v moj nos, bom začela razmišljati o patentiranju romarske čebelarske maske. Očitno je to edina oprema, ki mi na tem Caminu še manjka.
